Index

 

Ondile čez Stari vrh

Bani: Zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske

mape, listine in pričevanja

Picture
Picture

 

SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO GRAD - BANI

ASSOCIAZIONE CULTURALE SLOVENA GRAD - BANNE

Ondile čez Stari vrh

Bani: zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja

(Quel Villaggio oltre li Monti: Banne - Storia di una Villa carsica desunta da antiche mappe catastali, documenti e testimonianze)

Trst - Trieste


 

Uredila/Redatto da Kristina Kovačič

Izdalo/Edito

Slovensko kulturno društvo GRAD - Bani, Trst

SKD GRAD - Associazione Culturale Slovena GRAD - Banne, Trieste

Oblikovanje/Impaginazione e grafica SINTAGMA Trst/Trieste

Tisk/Stampa

GRAPHART, Trst/Trieste, 1993

Fotografija na naslovnici/Foto in copertina Na paši, začetek stoletja

Al pascolo, inizio secolo

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in študijska knjiŽnica v Trstu

908 (450.361.11 Bani) •

ONDILE čez Stari vrh : Bani : zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja/[uredila = redatto da Kristina Kovačič ;

prevodi = traduzioni Nives Košuta...[et al.] ; preslikave = riproduzioni

fotografiche Enrico Halupca...[et al.] ; avtorji Kart = elaborazione della

cartografia Samo Pahor, Peter Furlan, Kristina Kovačič ; risbe in grafična rekonstrukcija = disegni e ricostruzione grafica Peter Furlan]. - Od Banov : SKD Grad, 1993

Bibliografia pri dveh poglavjih

1. KOVAČIČ, Kristina


 

Zahvaljujemo se upravi in osebju: Državnega arhiva v Trstu

Mestne knjižnice A. Hortis

Zemljiškega katastra

Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici

Arhiva RS v Ljubljani

Župnjiskega urada in arhiva na Opčinah Deželnega ravnateljstva za teritorialno načrtovanje

Zveze slovenskih kulturnih društev

Si ringraziano la Direzione ed il personale:

dell'Archivio di Stato di Trieste

della Biblioteca Civica A. Hortis

del Catasto Fondiario

della Sezione di Storia della Biblioteca nazionale slovena e degli Studi dell'Archivio della Repubblica di Slovenia di Lubiana

e parrocchiale di Opicina

della Direzione Regionale Pianificazione Territoriale dell'Unione Circoli Culturali Sloveni

V imenu slovenskega kulturnega društva GRAD se toplo zahvaljuje vsem, ki so prispevali s članki, prevodi, fotografskim in drugim gradivom, pričevanji in nasveti ter tistim, ki so na kakršen koli način pripomogli k izidu te knjige.

A nome dell'Associazione Culturale Slovena GRAD ringrazio gli autori ed i traduttori dei testi, coloro che hanno fornito il materiale fotografico, testimonianze e osservazioni nonché tutte quelle persone che con il loro aiuto hanno contribuito alta realizzazione di questo volume.

Picture

 

Knjiga je izšla ob razstavi Ondile čez Stari vrh: Bani - zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja.

Izdajo so podprle:

Kraška gorska skupnost

Slovenska kulturno-gospodarska zveza Zadruga Ban

Hranilnica in posojilnica na Opčinah Tržaška kreditna banka

Zveza slovenskih kulturnih društev

Izdano ob razstavi Ondile čez Stari vrh, Ovčarjeva hiša, Bani, april 1993.

La pubblicazione di questo volume edito in occasione della Mostra Quel Villaggio oltre li Monti: Banne - Storia di una Villa carsica desunta da antiche mappe catastali, documenti e testimonianze rs stata resa possibile grazie al contributo della:

Comunit Montana del Carso

Unione Culturale Economica Slovena Cooperativa Ban

Cassa Rurale ed Artigiana di Opicina Banca di Credito di Trieste

Unione Circoli Culturali Sloveni

Pubblicato in. occasione della Mostra Quel Villaggio oltre li Monti, Ovčarjeva hiša, Banne, aprile 1993


 

Prevodi - Traduzioni:

Prefazione: Nives Košuta

Note introduttive: Sandi Vouk

Origini e cenni storiti: Samo Pahor

L'assise di Licusel: Kristina Kovačič

Le mappe catastali - preziosa eredità del passato: Igor Canciani Tutte le strade portavano a Trieste: Stanislav Salvi

Appunti sulla viticoltura durante il XVIII e XIX secolo: Bojana Vatovec La microtoponomastica di Banne: Pavle Merkù

Nomi di casa e nomi di famiglia: Marija Kacin

La casa carsica: Igor Canciani

La cistema comunale di Badalučka: Helena Jovanovič

Si udiva gracidar le rane: Bojana Vatovec

Immagini e ricordi del passato: Roberto Venchierutti, Igor Canciani

Preslikave - Riproduzioni fotografiche:

Enrico Halupca,(str./p. 14, 15,62,74,78, 86, 100, 102, 103, 104, 105, 107, 108, 109, I 10, I 111) Jan Leszczynski,(str./p.48, 66, 70, 71, 92, 114, 116, 118, 120, 121, 123)

Davorin Križmančič, Mario Magajna

Državni arhiv v Trstu - Archivio di Stato di Trieste

Generalna družba za letalske posnetke v Parmi

Compagnia Generale Riprese Aeree di Parma

Fotografije so prispevali - II materiale fotografico e stato fornito da:

Gabrijela Badalič - Ban

Marija Ban,

Natale Budai

Enrico Halupca Lorica Husu

Vili Husu

Antonija Kranjec - Vidau

Dario Krevatin Jan Leszczynski Mario Magajna, Ivan Sardoč

Nino Vidau

Družinske arhive so posredovali - Archivi familiari: Santina Persinovič in Mario Feleppa

Rožica Ban in Mirko Renar

Avtorji kart - Elaborazione della cartografia: Samo Pahor, Peter Furlan, Kristina Kovačič

Risbe in grafična rekonstrukcija - Disegni e ricostruzione grafita: Peter Furlan

Postavitev razstave - Allestimento della mostra a tura della:

SKD GRAD v sodelovanju z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu

Associazione Culturale Slovena GRAD e in collaborazione con la Sezione di storia della Biblioteca nazionale slovena e degli Studi di Trieste


 

KNJIGI NA POT

Ko pišemo zgodovino, zapisujemo hkrati tudi našo misel o njej. Rečemo: "to niso izmišljotine, ampak zgodovina" in hkrati izpovemo naš pogled na zgodovino, ki se spreminja in se je spremenil v stoletjih, v različnih civilizacijskih položajih, pa tudi glede na dominantnost tega ali onega družbenega sloja, te ali one nacije in seveda glede na prevlado določenih kulturnih sistemov. To ne pomeni, da je zgodovina naša izmišljotina, saj se zvečina naslanja na resnične dogodke, v resnici pa dogodke v preteklosti posredujejo jutrišnjim ljudem tisti, ki danes živijo. Tako smo si lahko domišljali zgodovino kot uresničevanje božjega načrta, kot uveljavljanje in potrjevanje nacionalne identitete, kot proces družbene in razredne selekcije, kot epopejo osvajanja in prisvajanja itd. Zgodovina velikih vojskovodij, močnih imperijev in tudi zgodovina kot akt uveljavljanja velikih božjih ali drugih višjih načrtov sodi prav gotovo v pojmovanje zgodovine kot zgodovine moči. Skratka, zgodovino ustvarjajo Velika dejanja, ki spreminjajo podobo in način življenja. Za velikimi dejanji so seveda veliki ljudje, veliki narodi, vere, ideologije in države, ki so lahko s sredstvi moči preoblikovali življenje, spremenili reki strugo in smer.

V tem kontekstu zlahka razumemo, zakaj še danes tolikokrat slišimo refren o nezgodovinskih ljudstvih in narodih, kulturah in splošnejših prisotnostih. Med nezgodovinske narode na primer uvrščamo tiste, ki zaradi svoje majhnosti, odmaknjenosti ali drugih razlogov niso bistveno prispevali, da so se spreminjale meje, posestva, zemljevidi, oblastniški sloji itd. Po tem ključu lahko Slovence nekateri še danes pojmujejo kot nezgodovinski narod. Prav tako lahko pojmujejo prisotnost slovenskih ljudi na kraških tleh kot nezgodovinsko prisotnost, saj nismo imeli dovolj moči, da bi močnejšim sosedom vsilili drugačen način življenja, drugačne kulturne vrednote, gospodarske usmeritve itd. Kljub temu pa je dejstvo, da smo in da imamo svojo preteklost, to je svojo zgodovino. Sodobnost je iz vrste razlogov pričela uveljavljati tudi takšno zgodovinopisje, ki uhaja iz: pojmovanja zgodovine kot zgolj zgodovine moči. V ospredje prihaja tudi konkretno, vsakdanje življenje naših prednikov, veličina dejanj pa ni edini parameter za zgodovinsko klasifikacijo. Za zgodovinarje niso več predmet obravnave le vrhunski politiki in vojskovodje, ampak tudi ljudje, ki so v tistem obdobju živeli in s svojim življenjem ustvarjali tokove neke civilizacije in določenega obdobja. Znanost je pri tem početju razširila svoja obzorja in postala interdisciplinarna. Zapisovalcem dogajanja so se pridružili antropologi, geografi, ekonomisti, etnologi in drugi specialisti. Znanstvenike ne zanima samo Časovno zaporedje dejstev, ampak tudi horizontalni prerez stvarnosti; torej ne le drevo od korenin do krošnje, ampak tudi vodoraven prerez, kjer nam struktura debla s krogi, grčami, lubjem in notranjost debla govorijo o sebi, o svoji rasti in starosti. Drobna vasica, kot so Bani, lahko torej postane predmet raziskav, ki niso le nekaj obrobnega in skoraj folklornega. Iz življenja družin, načina poljedelstva, pridelkov, iz vsakodnevnega boja za preživetje; iz ženitev in smrti, iz katastrskih knjig razbiramo lahko kompleksno sliko majhne družbene skupine, ki živi iz sebe in se hkrati povezuje s širšim svetom. Je v

7


 

tem svetu akter obenem pa je njegovo zrcalo. V tej mreži življenja najdemo pomemben del svoje lastne preteklosti in morda tudi kak odgovor na to, zakaj smo danes takšni, kot smo.

Ko sem prebiral prispevke, me je spreletela jasna misel, da so bili naši predniki skromni ljudje, ki so si morali s trdim delom služiti kruh. Živeli so v ozkih obzorjih, največkrat so bili nepismeni, iz dneva v dan pa so se morali spopadati tudi z vsemi sitnostmi in pogosto neprijaznostjo, če že ne sovražnostjo, velike in tuje oblasti ter birokracije. Kljub vsemu so našli pot, da so se izmazali in omogočili sinovom nadaljnje življenje. Seveda ni šlo brez žrtev, izseljevanja in drugih tragedij, kljub vsemu pa jih ni odplavilo. Naučili so se svojevrstne žilavosti, vztrajnosti in tudi zvijač, da se jim ni bilo potrebno umakniti pred pritiski močnejše stvarnosti. Če mikrokozmos raztegnemo v večjo celoto, morda bolje razumemo tudi to, kako si je lahko slovenski narod kljub majhnosti priboril svoj prostor pod soncem in uresničil svojo državotvorno sanjo. Z njim bo verjetno še veliko manjših skupin vstopilo v zgodovino. Morda res ne več v zgolj zgodovino moči, ampak v zgodovino ljudi, ki kaže, da bo nasledila zgodovini herojev in hlapcev.

Ace Mermolja


 

 

SPREMNA BESEDA

Lepa je navada naših društev, da želijo zbrati, predstaviti na razstavi in objaviti v knjižni obliki gradivo, ki priča o domačih ljudeh, tradiciji in kulturi. Kaže, da so le minili časi, ko smo se čutili manjvredne zaradi svoje majhnosti, zapostavljenosti in skromnosti. Seveda moramo upoštevati navedene sestavine, ki so še vedno prisotne, vendar pa se vse bolj uveljavljajo druge kot so: ponos na lastno preteklost, na narodno pripadnost, vrednote izročila in bogastvo kulturne dediščine. Vse to moramo vzeti v roke suvereno in samostojno: naj bo naša relativna majhnost izhodišče za izvirnost, pestrost, bogastvo narodne kulture. Verjeti moramo v lastno preteklost, v vrednost naše zgodovine, v vrednote narodne pripadnosti, v življenje preprostega človeka.

Prav zaradi tega lahko tudi tako majhna vas kot so Bani nudi dovolj virov za zanimivo raziskavo, ki potrjuje, da so tudi tam dragocene ostaline iz preteklosti, da so se ljudje ukvarjali z različnimi gospodarskimi panogami in da so gojili razgibano kulturno delovanje. Na drugi strani lahko ugotovimo, da sedaj sami pišemo in raziskujemo, kar potrjuje notranjo rast naših ljudi. Torej, o nas ne pišejo le drugi, ampak smo sedaj sposobni tudi sami raziskovati, zbirati gradivo ter ugotovitve zapisati. Vse navedeno ne velja samo za vas Bani, temveč je razveseljivo ugotoviti, da je v zadnjih petnajstih letih marsikatero društvo, šola ali ustanova izdala svojo knjigo. Vrsta publikacij se med sabo razlikuje po pristopu in vsebini. Nedvomno pa vse sestavljajo mozaik krajevne zgodovine in na njihovi podlagi bi lahko začeli pisati širšo monografsko publikacijo o Slovencih na Tržaškem ali celo o Slovencih v Italiji, ki je še nimamo, bi jo pa potrebovali zase in za sosede.

Ustanova Narodna in študijska knjižnica oziroma njen. Odsek za zgodovino spremlja razvoj in pobude na tem področju. Pri tem delno sodeluje, nudi pomoč, z nekaterimi zadevami se tudi konkretno ukvarja, odvisno pač od ljudi in sredstev. Želje in potrebe so velike, razpoložljivost sredstev in ljudi pa ni nikoli tolikšna, da bi lahko vsemu zadostili. Vsekakor se stvari le premikajo in dokazujejo veljavnost začete poti. Pri tem pa so taka središča kot je vas Bani nujno potrebna in so sestavni del raziskovanja in zapisovanja naše skupne preteklosti. Iz tega črpajmo vero v sedanjost in upanje v bodočnost.

Milan Pahor

9


 

Popis in meritev posesti v tržaški občini iz I. 1647, v katerem sta prvič omenjena Luka Hrib iz.Cucunela in Matija

Ban iz Bussela

(Libro delle Perticazioni de tuni h terreni essistenti nel Territorio della Cittá di Trieste, 1647 - Biblioeca Civica di Trieste. Archivio Diplomatico)

10

Picture

 

NASTANEK IN STAREJŠA ZGODOVINA

BANOV

Samo Pahor

Naselje Bani je razmeroma novejšega datuma. Na tem področju je zelo verjetno bilo prvo naselje Že v srednjem veku. Naselje Ligusel, ki se omenja prvič leta 1139, je moralo biti nekje tu blizu. Z druge strani je upravičena domneva, da je ime Cucunel v preteklosti označevalo ta kraj, kajti z ene strani nam prihaja vest, da je Vitale dell'Argento, imenovan Vidaluz, leta 1494 imel v najemu posestvo Cucunel, z druge strani pa se je ledinsko ime oziroma toponim Vidalucka iz leta 1647 do leta l 823 spremenil v Badalucka. Ta posest je obsegala parcele od 172 do 185 južno od Banov in očitno je, da izhaja iz vzdevka Vidaluz.

Za imenskega ustanovitelja Banov moramo smatrati Matijo Bana, ki se pojavlja v dokumentih od 10. februarja 1619 in je skupno z Lukom Hribom iz Vipave leta 1647 edini družinski poglavar, ki živi v kraju Busel / Bešele. Odkod je prišel, zagotovo ne vemo, ker pa zasledimo Pavla Bana že v drugi polovici 15. stoletja na Proseku, je sprejemljiva domneva, da je Matija Ban njegov naslednik.

Poudariti pa je treba, da sta to naselje sestavljali dve družini. V mejah sedanje vojašnice je bila tedaj posest, ki je pripadala družini Ustia, nato Bidischinijem in končno Burgstallerju. Ta del posesti je naseljevala vedno le po ena družina spolovinarjev. Severno od posesti pa je bil dom družine Ban, ki je nato pokazala močan demografski razvoj.

Najstarejši vpisi zakonskih zvez•iz poročile nuji:m knjige za opensko župnijo iz I. 1655 (Liber matrimonii I. župnijski arhiv, Opčine)

11

Picture

 

Številnim naslednikom Matije Bana se je 28. novembra 1682 pridružil Gregor Jurčinovič z Opčin, ki se je poročil z Marino Ban, 29. novembra 1721 pa Martin Vremec z Opčin, ki se je poročil s Heleno Ban, ter okoli leta 1745 še Lazar Čuk iz Trebč. Priimek Jurčinovič se je v dobi med 1722 in med 1724 spremenil v Persinovič. Leta 1773, ko so prvič oštevilčevali hiše in domove, je bilo pri Banih 14 družin, od katerih je bilo šest s priimkom Ban, štiri družine so nosile priimek Persinovič, trije so bili Vremci in eden je bil Čuk. Celotno število prebivalstva se je vrtelo od 70 do 80.

Leta 1774 se je priselil k Banom Tomaž Možina iz Trebč, pet let pozneje in sicer 1779 se je priselil še Cerkvenik, leta 1784 je prišel sem iz Gropade Ivan Milkovič, leta 1790 pa z Opčin Matija Vidau. In tako se je vas povečala, da je v maju 1796 štela že 99 prebivalcev.

Nadaljni demografski razvoj naselja izhaja iz naslednjih podatkov popisov in ljudskih štetij: leta 1818 je bilo pri Banih 24 hišnih številk s 130 prebivalci, leta 1846 je bilo že 35 domov s 161 prebivalci, leta 1869 je bilo 40 hišnih številk in 183 ljudi, leta 1880 pa 43 domov in 215 ljudi, v 49 domovih je 1890 živelo 211 ljudi, na prelomu stoletja, torej 1900 je bilo pri Banih 52 hišnih številk in 206 prebivalcev. Deset let pozneje je bilo 53 družin z 235 prebivalci, pri prvem štetju pod Italijo leta 1921 so našteli 215 prebivalcev, na prvem štetju po drugi svetovni vojni, leta 1951, so našteli 308 ljudi, deset let pozneje pa 276.

Ves čas se opaža počasen, vendar stalen demografski razvoj vse do leta 1869, ko se začenja bolj naglo naraščanje prebivalstva. Nato sledi obdobje upadanja, ki se

Vpis zakonske zveze novembra 1682, (Liber matrimonii I, Župnijski arhiv, Opčine)

12

Picture

 

zaključi z začetkom desetletja 1900-1910. Po prvi svetovni vojni število prebivalstva ponovno pada. Štetje v letu 1951 pokaže nagel napredek. Američani, ki so bili nastanjeni v bliŽnji vojašnici, so dali večje možnosti zasluŽka. Toda štetje iz leta 1961 že kaŽe krepek padec števila prebivalcev.

Glavna dejavnost prebivalstva je bilo kmetovanje. Matija Ban je leta 1647 imel veliko ograjeno zemljišče z njivami, travniki, vzhodno od središča. Ograjenemu zemljišču so tedaj pravili Ograda vecchia, pozneje pa Zavod ali Velika njiva. Severno od tega označenega zemljišča je bilo drugo zemljišče, ki so mu pravili Ogradina . Tretji kos zemlje, ki ga je Matija Ban vzel v najem od Giustine Marenzi rojene Capuano, pa je bil zahodno od vasi in so mu pozneje rekli Pod orenco. Vrh tega je Matija Ban imel še nekaj manjših dolin in ograd.

Njegovi nasledniki so očistili in prekopali veliko drugih zemljišč in samo v petih letih od 1773 do 1778 spremenili v polja devet dolin in 17 ograd.

Reja živine je prav tako imela svojo težo v življenju prebivalcev Banov. To izhaja iz ledinskih imen in sicer iz Staje in Stajice severno in južno od vasi. Toda že v 19. stoletju je drobnica odstopila prvo mesto govedu. Leta 1846 so namreč pri Banih imeli že dva vola in 49 krav ter enega konja in le 29 ovc in enega prašiča.

V beleŽkah, ki sta jih s tem v zvezi zbrala arhitekta Kokorovec in Reggiani, zasledimo, da je pri Banih še nekaj drobnih značilnosti: tako je v naselju zelo pogost balkon ali baladur vzdolž vsega pročelja hiše. Prav tako zasledimo tu kak vodnjak ali štierno in še kako kaluónjo. Zanimiva so dvorišča na hišnih številkah 29, 30, 32, 35, 38, 53 in 59. Kamnite stopnice in lesen balkon imamo na hišnih številkah 7, 20, 35 in 37 ter pri 38, 62, 45 in 48. Kaluònjo imamo na številki 49, zanimive dimnike pa na številkah 38, 41, 47 in 65. Drobnejše zanimivosti: križ, vdolben v zid na številki 25, na številki 42 imamo nišo s križem, na številki 49 pa ostanek stebriča na zunanjem zidu.

13


 

Srednjeveški prepis stare listine iz I. 1139 o spravi pri Licuselu (Biblioteca Civica tti Trieste. Archivio Diplomatico)

14

Picture

 

POROŠTVO PRI LICUSELU

Enrico Halupca

Dva dni pred praznikom svetega rešnjega telesa, leta 1139, je mestni notar Voldericus, po naročilu trŽaškega škofa Dietamarisa, sestavil pravno listino, ki se je zaradi poznejših prepisov ohranila do današnjih dni'. V njej je pričevanje o mejnem sporu med tržaško občino in devinskim gospostvom. K spravi je prispeval sam škof, ki so ga sprte strani poklicale za posrednika pri reševanju spora.

Določiti je bilo treba primeren kraj, kjer naj bi se srečali obe stranki in izbrali so Licusel 2 , ker je v njegovi bližini tekla kolovozna pot (Vena), ki je šla od Sesljana do Lonjerja. Po porotniški razsodbi so to pot priznali za uradno mejo med obema ozemljilna v sporu.

Povečava uvodnega dela listine s konca 15. stol.

l V Diplomatskem arhivu Mestne knjižnice v Trstu je ohranjena tistina s konca 15. stol.. ki jo je prepisat Andreas Raviza, takratni vicedomino Občine Trst. Dokument je proti koneu preteklega stoletja povzet in sam prepisat Pietro Kandter (glej Codiee diplomatico istriano. 1. knjiga, dok. št. 133, str. 262-263).

2 Dialektalna oblika imena Ligusello (Bani). gtej A. SCOCCHI v detu La Porta Orientate, št. 9-10 (seps., okt.) 1951. opomba 3, str. 327. Z vso tehtnostjo domnevamo, da ime kraja Licusel (tudi v oblikah Ligusello in Lagusello), v pomenu jezero ali kal, odgovarja kraju v neposredni btižini Baltov.

15

Picture

 

ANNO DOMINI MCXXXVIIII
Tergesti, die XX exeunte junio, indictione secunda

In nomine domini nostri Jesu Christi. Anno vero ab incarnatione ejusdem MCXXXVIIII. Regnante domino nostro Conrado. Tergesti, die XX exeunte junio, indictione secunda.

Cum lis et contentio esset inter commune Tergestinae civitatis et domino Dieltamum de Duino pro confinibus territorii ejusdem, conquerebatur quod idem Dieltamus excesisset fines suos, et intromisisset de territorium eorum. Et ipse Dieltamus similiter conquerebatur quod Tergestini intromisissent de territorio suo.

Tandem dominus Dietamarus Tergestinus episcopus, de communi utriusque partis voluntate, locavit terminum unum inter eos in loco qui dicitur Licusel in quo cum utraque pars venisset et diu super tenuta et possessione litigasset; in fine Ripaldus gastaldio praedictae civitatis procurator communitatis cum duodecim bonis hominibus recordantibus, nomina quorum scribentur inferius, probabit, quod territorium et possessio comunitatis Tergestinae civitatis erat a cararia quae vadit ad portum de Sistilyano versus Longeram sicut vadit via publica ultra Venam, totum versus mare tam pascua quam silvae et quicquid inter hos fines continetur. Ita quod domino Dieltamo nec alicui alio aliquid pertinet intra praedesignatos confines.

Et si ipse vel alius aliquis aliquid habet ibi, a civitate Tergestina habuit, et etiam quaedam pars ecclesiae Sancti Johannis de Tuba jacet super terram Sancti Justi, unde praedicta ecclesia Sancti Johannis tenetur solvere omni anno canonicis Tergestinis, nomine census, medietatem oblationis quae venit in festo sancti Johannis ad maiorem missam.

Haec omnia juraverunt et probaverunt vera esse praedicti recordantes, scilicet Vincentius Judex, Aymo Judex, Adalgerus Judex, Tefanius de Martino, Bemenardus, Bonifacius, Ripaldus filius Leonis, Azo de Of, Of frater ejus, Amizo, Vitalis filius Zinisini, et Voldericus filius Preroz.

Quod vero cum ita factum fuisset, praenominatus Dieltamus promisit quod de coetero se non intromitteret de praedesignato territorio.

Et praedictus Ripaldus gastaldio pro communi de Tergesto promisit similiter, quod ultra hoc, quod designatum est superius, se non debet intromittere.

Praenominatus vero dominus episcopus, ad hoc ut de coetero non cresceret inter eos contentio, posuit inter eos poenam ut quaecumque pars intromitteret ultra praedesignatos confines, subjaceret V libras optimi auri et haec omnia nihilominus perpetuam obtineant firmitatem.

Actum in loco quod dicitur Licusel.

Testes vero rogati fuerunt Voldericus Tergestinus loco positus, Bonifacius Caprensis loco positus, Almericus vicedominus, Engelpertus milen, et alii multi; et ut haec firmius credatur a posteris, praefatus dominus episcopus sigilli sui impressione fecit muniri.

Ego Voldericus Tergestine civitatis tabellio interfui et jussu domini Dietamari episcopi, et a partibus rogatus, hanc cartulam propria uranu scripsi complevi et roboravi.

16


 

LETO GOSPODOVO 1139
20. junija, v času II. indikcije, v Trstu

Škof mesta Trst Dietamarus pomiri spor zaradi meja med Občino Trst in Dieltamusom, devinskim Gospodom.

V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa. V letu njegovega utelešenja MCXXXVIIII. V času kraljevanja našega gospoda Konrada. V Trstu, dne 20. junija iztekajočega se, II. indikcija.

Ker so v teku prerekanja in spor med Občino mesta Trst in gospodom Dieltamusom iz Devina glede mej njegovega ozemlja, je prišlo do pritožbe, da je sam Dieltamus prešel svoje meje in vstopil na njihovo ozemlje. Na isti način je tožil Dieltamus, da so Tržačani vstopili na njegovo ozemlje. Na koncu je gospod Dietamarus, tržaški škof, na skupno željo obeh strank, določil mejno črto na kraju, ki mu pravijo Licusel, kjer naj bi se zbrali obe stranki in se dogovorili o posesti in lastništvu. Končno je Ripaldus, oskrbnik omenjenega mesta in prokurator Občine, dokazal s pomočjo sveta dvanajstih starešin, katerih imena so navedena na koncu, da je ozemlje in lastništvo Občine mesta Trst od kolovozne poti, ki vodi iz Sesljanskega pristana proti Lonjerju, obsegalo tudi javno pot nad Veno ter vse pašnike, gozdove in vsakršne druge dobrine v smeri morja.

In če je on sam ali kdorkoli drug tam posedoval karkoli, je to imel od mesta Trst. In tudi del štivanske cerkve stoji na zemlji sv. Justa, zaradi česar je dolžna plačevati vsako leto tržaškim kanonikom pristojbino, ki znaša polovico prispevkov, zbranih ob veliki maši na dan praznika sv. Ivana.

O vseh teh dejstvih so prisegli in dokazali njihovo verodostojnost omenjeni boni homines in sicer: Vintentius Judex, Aymo Judex, Adalgerus Judex, Tefanius de Martino, Bemenardus, Bonifacius, Ripaldus sin Leona, Azo od Ofa, Of, njegov brat, Amizo, Vitalis sin Zinisinusa in Voldericus sin Preroza.

Po vsem tem je prej imenovani Dieltamus obljubil, da v prihodnje ne bo vstopil v navedeni teritorij. Omenjeni Ripaldus, dostojanstvenik Občine Trst, pa je prav tako obljubil, da po vsem, kar je bilo sklenjeno, ne bo smel (več) prekoračiti meje.

Da bi v prihodnje ne prišlo med njima več do prerekanj, je zgoraj omenjeni gospod škof določil, da bo v primeru, ko bi ena od dveh sprtih strani prestopila ozemeljske meje, kaznovana s plačilom petih liber čistega .zlata in vse to, kar je bilo določeno, naj ostane trajno.

Sklenjeno v kraju, ki mu pravijo Licusel.

Kot priče so bili pozvani Voldericus Tergestinus domačin, Bonifacius Caprensis domačin, Almericus viced (omino), Engelpertus vojak in mnogi drugi; da bi vse to bilo vrednejše zaupanja za potomce, je gospod škof vtisnil svoj pečat.

Jaz Voldericus, notar mesta Trst, sem prisostvoval in po želji gospoda Dietamarusa škofa ter na poziv sprtih strani lastnoročno zapisal, izpopolnil in sklenil pričujočo listino.

17


 

Pregledna karta davčnih okrajev Primorske iz I. 1825

(STEUER = BEZIRKE des KUSTENLANDES, II. Triester Gebiet, 1825 - Odsek za zgodovino pri Ni‹, Trst)

18

Picture

 

KATASTRSKE MAPE

DRAGOCENA DEDIŠČINA PRETEKLOSTI Pavel Stranj

I. ZGODOVINSKI OKVIR

Ni naključje, da so zgodovinarji izbrali francosko revolucijo kot mejnik, ki naj označuje začetek najnovejše, moderne dobe evropskega družbenega razvoja in ta mejnik gotovo niso izbrali le, ker je francoska monarhija tako hrupno propadla in ker sta bila kralj in kraljica usmrčena. Francosko meščanstvo je res hrupno premagalo aristokracijo, a v tistem času, v tistih desetletjih, se je tudi drugod po Evropi dogajalo veliko več, čeprav manj burno in manj krvavo.

Predvsem je treba upoštevati, da se je vzporedno s političnimi revolucijami odvijala tudi industrijska revolucija z vsemi svojimi posledicami. Načini življenja, družbeni odnosi in državne strukture so se naglo in globoko spreminjali tudi tam, kjer kralji niso bili obsojeni na smrt in so celo postajali močnejši kot kdaj koli prej .

Tak je bil primer habsburškega cesarstva. Čeprav je bila ta država gospodarsko in družbeno manj razvita kot Anglija ali Francija, so se tudi v njej začeli zgodaj zaznavati nekateri poskusi, da ujame korak s svojilni tekmeci. Avstrijskim cesarjem je šlo v bistvu za to, da se država otrese svoje fevdalne dediščine in da se spremeni v moderno, učinkovitejšo druŽbo, seveda tako, da oni pri tem ne zgube prestola.

To teŽko nalogo v avstrijski zgodovini so morali opraviti predvsem štirje cesarji: Marija Terezija (1740-1780), Jožef II. (1780-1790), Leopold II. (1790-1792) in Franc II. (1792-1835), ki se je pozneje preimenoval v Franca Jožefa I. Naloga res ni bila lahka. Dotedanji stebri cesarske oblasti so bili plemstvo, cerkev, vojska, finančni vrhovi in skromno uradništvo. Na drugi strani visoke družbene pregrade pa so bili podložniki, velika večina kmetov in razvijajoče se meščanstvo, ki pa je dobivalo postopoma vse večjo vlogo. Med vsemi temi družbenimi skupinami se je ustvarilo neko ravnovesje, ki ga je bilo zelo težko spreminjati. Če je cesar omejeval privilegije plemstva in predajal oblast svojim uradnikom, se je plemstvo upiralo; če mu je popuščal so se začeli upirati kmetje. Cesar je želel razvijati industrijo, a se je bal pojava delavskega razreda. Industrija je zahtevala tudi višjo poprečno izobrazbo ljudstva, in tudi v tem so mnogi oblastniki videli nove, velike nevarnosti za ustaljeni red, to se pravi za svojo oblast.

Vendar je razvoj kljub vsem nezaupljivostim in odporom šel na pot industrializacije in sprožil se je ogromen plaz, ki je v nekaj desetletjih spremenil družbeno strukturo do temeljev. Tovarne so zahtevale stroje, stroji so zahtevali železo, obdelava železove rude je zahtevala premog in nastajali so veliki rudniki. Vse to je zahtevalo veliko denarja, veliko delovne sile in povsem novo prometno omrežje, oprto na železnico. Plemstvo je izgubljalo svoj nekdanji položaj in se spreminjalo ali v visoke uradnike ali v podjetnike. Začele so nastajati delniške družbe in banke. Kmetje so se redkokdaj prostovoljno selili iz podeželja v mesta, kjer so se spreminjali v delavce.

19


 

Vedno več se jih je šolalo in vedno več se jih je povzpelo še višje na družbeni lestvici. To so bili obrtniki, trgovci ali nova inteligenca: šolniki, odvetniki, duhovniki itd. Nastajali so časopisi, nastajala je nova kultura. Začele so se pojavljati oblike družbene in narodne zavesti, ki so dokončno prodrle na dan ob pomladi narodov, leta 1848. A s temi navedbami že prehitevamo zgodovino in njen razvoj, ki se v resnici odvija tako počasi, da se ga skoro ne zavedamo, razen v trenutkih izrednega pospeška, ko se celotna družba strese, zamaje in včasih tudi prelomi.

Približno predstavo o hitrosti tega družbenega spreminjanja nam daje naslednja tabela, ki navaja za vso Primorsko ritem upadanja prebivalstva, ki se je ukvarjalo s kmetijstvom:

1880 - 84,4%
1890 - 81,9%
1900 - 77,5%

Prve pogumne korake na novo in tvegano pot je storila že Marija Terezija. Njen naslednik je šel že zelo daleč naprej, tako daleč, da je za njim Leopold II. moral narediti nekaj korakov nazaj. Pod zadnjim od teh štirih cesarjev, ki so znani kot "absolutisti", pa je novo ravnotežje sil že začenjalo dobivati trajnejše obrise.

Kakšne in katere so bile te reforme, ki so tako preobrazile razmere naših pra pra pra dedov? Glavni dve postavki sta bili vojska in davki. Namesto drage in nezanesljive najemniške vojske se je začela oblikovati stalna vojska, sestavljena iz podložnikov, ki so sprva morali služiti dosmrtno. Pozneje je bila služba omejena na 14 let in leta 1845, ko se je mehanizem naroda že obnesel in utrdil, na 8 let .

Nabor je zahteval poleg zakonov tudi uradnike, ki naj bi ga izvajali, in popis razpoloŽljivega prebivalstva. Prvi tak popis je bil v Avstriji izveden leta 1771 in je sprva upošteval samo za delo sposobne moške, pozneje pa se je postopoma razvil v popise, kakršne poznamo danes, a ta proces je trajal skoro sto let. Prvi moderen popis je bil izveden v Avstriji leta 1869. Ob prvih popisih so uvedli tudi oštevilčenje posameznih hiš, da se je tako olajšala njihova evidenca.

Uvedba davkov je bila še zahtevnejša od uvajanja vojaške obveznosti. Ker je bila tedaj glavni vir bogastva zemlja, je bilo jasno, da je pogoj za učinkovito določanje davkov popis vseh rodovitnih površin. To je bil zametek zemljiškega katastra.

Zemlje niso le popisovali, skušali so tudi izboljšati njeno izrabo preko številnih izboljšav v načinu uporabe rodovitnih površin. Zlasti terezijanska in jožefinska zakonodaja sta od srede 18. stoletja močno vplivali na razvoj kmetijstva in s tem seveda tudi na strukturo kmetijske posesti. Šlo je predvsem za nov obdelovalni način kolobarjenja brez prahe, za širjenje obdelovalnih površin, za smotrnejšo izrabo gozdov, za uvajanje krmnih rastlin, za večjo vlogo hlevske živinoreje ter za nov odnos do srenjskih zemljišč.

Leta 1768 je bil izdan ukaz, naj se izmerijo srenjski pašniki in naj se razdelijo med podložnike sorazmerno z njihovimi osnovnimi kmetijskimi površinami. Ob raznih olajšavah so morali koristniki spremeniti pašnike v travnike ali njive. Izvrševanje te določbe se je. vleklo bolj počasi, kot je predvideval zakon, in malokje je bilo tudi dosledno izvedeno.

20


 

Kar zadeva uvajanje davkov je bilo jasno tudi, da jih morajo plačevati tudi fevdalci in ta bistvena odločitev je bila v Avstriji sprejeta ravno v letu 1789, v usodnem letu francoske revolucije. Zanimivo in poučno naključje. S tem, da so davke plačevali tako plemiči kot kmetje, so se razlike med tema dvema družbenima skupinama bistveno zmanjšale. Po daljšem in ne ravno enostavnem razvoju je leta 1848 ta proces dozorel v takoimenovani "zemljiški odvezi" (v italijanščini: esonero dei suoli), kar je pomenilo, da so kmetje lahko odkupili zemljo, ki so jo obdelovali in postali na njej svobodni ter da je bil s tem fevdalizem dokončno pokopan.

Seveda ta preskok (danes bi temu rekli "modernizacija") ni uspel vsem kmetom, ampak samo močnejšim in bogatejšim, kajti za zemljo je bilo treba plačevati visoko odškodnino. Zadolževali so se, prodajali vrednejše dele in pogosto propadli. Kmet, ki ni mogel poravnati dolgov, se je spremenil v delavca, in se z družino vred preselil v bližnje mesto ali celo na tuje.

Če so podloŽnikom naložili nova bremena, jim je bilo treba priznati tudi nekaj novih pravic. Vzporedno z omenjenimi reformami se je zato pojavila tudi omejitev nekaterih cerkvenih privilegijev, zajamčena je bila verska svoboda. že leta 1774 pa so se začeli pojavljati prvi zametki državne šole in prve oblike obveznega šolanja. Tudi ta razvoj je bil zelo dolg in moderna šola je zaživela v Avstriji šele leta 1869.

A že spet nas tok dogodkov odnaša stran od glavnega argumenta tega opisa: od katastrskih map.

II. RAZVOJ KATASTRSKIH MAP

Pojav katastrskih map, kot že omenjeno, sovpada z naporom habsburškega cesarstva, da se modernizira, zato predstavlja enega največjih rezultatov te dobe.

Beseda "kataster" pomeni knjigo, v kateri so navedena in ocenjena imetja. Med najpomembnejše sodi ravno zemljiški kataster. Z njim ima država pregled nad lastništvom, lego, obsegom, uporabo in donosnostjo posameznih parcel. Zadnji podatek je bistveni cilj celotne zgradbe, ki služi za določitev lastnikovega dohodka in s tem v zvezi državnega davka. Kataster je namreč predvsem osnovno orodje, podlaga za določanje zemljiškega davka.

Današnji sistem, kakršnega poznamo pri nas, ni nastal čez noč, ampak ga je razvijalo nekaj generacij avstrijskih cesarjev. Šel je skozi nekaj faz razvoja, ki nosijo imena vladarjev, ki so jih uvajali: "terezijanski", "jožefinski" in "franciscejski" kataster. Prvi je oblikoval zasnovo, drugi jo je izboljšal in tretji je celoto dvignil na dobro raven.

Terezijanski kataster (zapovedan leta 1747) je predvideval popis pravnega poloŽaja posameznih zemljišč, a ne njih izmeritve. Velikost je bila ocenjena le na podlagi donosa ali na podlagi dela, ki ga je zahtevala obdelava, kar je dajalo zelo površne ocene.

Jožefinska faza se je začela tri desetletja za terezijansko in je torej lahko gradila na izkušnjah, dobrih in še bolj na slabih, prejšnjega poskusa. Pred izvedbo so bile izvršene temeljite priprave, sestavljena je bila ogromna birokratska struktura. Ustanovljene so bile nove upravne enote: katastrske občine. Kot podlago za to novo ozemeljsko razdelitev, so upoštevali že uvedene naborne okraje. Te meje so se ohranile

21


 

v glavnem do danes. Določena je bila enotna osnovna merska enota: dunajska klaftra (1,896 m).

Delo se je začelo z določanjem meja katastrske občine, z njenim obhodom ob prisotnosti predstavnikov sosednjih enot. Znotraj te celote so bile določene manjše zaključene posestne enote (ledine) in nato znotraj njih posamezne parcele. Upoštevane so bile vse parcele, ki so bile donosne. Popisana so bila tudi poslopja, ki pa niso bila izmerjena. Pri meritvah posameznih parcel je moral sodelovati lastnik. Dobljene vrednosti je zapisoval poseben uradnik. Merili so s posebnim orodjem, ki je obsegalo letev v točni dolžini dunajske klaftre (razdeljene na šest čevljev) in merilno vrv, dolgo deset klafter ter nekaj kolov in drogov zlasti za merjenja na strminah (za kar so veljale posebne določbe). Vse parcele so oštevilčili.

Določitev donosa glavnih žitnih vrst je bila izvedena na osnovi devetletnega poprečja (trije triletni kolobarski ciklusi). Za nekatere kulture ali uporabe je bila dana prednost dohodku nad pridelkom. Iz tega gradiva so bili še izdelani: seznam po parcelah, seznam po lastnikih, posestni listi in še nekatere preglednice. Gradivo je bilo shranjeno pri Županu ali pri župniku in dostopno za morebitna preverjanja in pritoŽbe.

Popis bi moral biti izveden do konca oktobra 1785 (patent je izšel aprila), dela pa so bila uradno zaključena februarja 1789. Davke na tej podlagi bi morali začeti pobirati že novembra istega leta, a zaradi odpora zemljiške gospode je Leopold II., naslednik Jožefa II., ta kataster "zamrznil".

Leopoldov naslednik Franc II. je izdal patent za uvedbo stabilnega katastra dne 23. 12. 1817. Meritev zemljišč je tokrat slonela na novih metodoloških temeljih. Namesto prejšnjega ročnega merjenja so bili uvedeni zemljemerski inštrumenti. Upravljali so jih tehniki, šolani na Politehničnem inštitutu na Dunaju (ustanovljenem 1.1815).

Pred začetkom meritev je bila določena geodetska osnova za merjenje, to so bile posebne koordinatne točke, osnova za triangulacijo in za nadaljnjo podrobnejšo katastrsko izmero, ki je potekala v več fazah:

  1. določitev grafične mreže za merjenje: razdelitev občinskega ozemlja na mapne liste; 'vsak je obsegal eno kvadratno miljo. Na vsakem listu so bile določene tri trigonometrične točke;

  2. dva uradnika, župan, dva izvoljena predstavnika občine same in eden iz sosednje so popisali občinske meje;

  3. merjenje s sodobno opremo je izvedel geometer s celo ekipo sodelavcev. Izmere je pregledala na terenu še posebna komisija;

  4. mertive so bile opravljene pred zimo, pozimi pa so bile skice spremenjene v dokončne mape.

Originalne mape so bile v merilu 1:2.880, na teŽko dostopnih krajih je bilo merilo lahko polovično, v mestih pa dvojno ali celo štirikratno (1:1440 ali 1:770). Parcela ni smela biti manjša od 25 klafter.

Geometer je opravil merjenje po posameznih listih in po ledinah, ki so navadno že imele svoje ime, če ga niso, jim ga je lahko dal geometer.

Zaključena izvedba franciscejskega katastra obsega dva dela: zemljevidi in zapis vseh meritev in podatkov o zemljišču in gospodarju. Najvažnejši elementi so: zapisnik

22


 

Prva mapa katastrske občine Bani iz I. 1822

(Mappa censuaria della Comune di Banne nel Litorale territorio di Trieste - KRONLAND KÜSTERLAND, BEZ: HAUPTMANSCHAFT TRIEST, SCHÄTZ: BEZ: TRIEST, STEUER: BEZ, GEMEINDE BANNE; Enhalt 3, Selectionen l, Klappen l Beinmappen - Archivio di Stato, Trieste)

 

Picture

 

zemljiških parcel, zapisnik stavbnih parcel, pregled površine parcel po kulturah ter abecedni seznam lastnikov.

Ocenitev donosa in torej vrednost parcel je sledila nekaj let po izdelavi meritev in zapisnikov. Predvidene katastrske kulture so bile naslednje: zelenjavni vrt, sadovnjak, park, vinograd, hmeljnik, travnik, travnik s sadnim drevjem, pašnik, močvirje, njiva, njiva s sadnim drevjem, njiva z oljkami, njiva z drevesi in vinsko trto, riževo polje, gozd, grmičevje, peskokop, ilovna jama, kamnolom, šotišče, gole skale, pustota, reka ali potok, jezero ali ribnik, solina, pot in stavbna parcela. Nekatere kategorije so bile pogosto podrobneje označene, zlasti gozd.

Katastrske mape so bile izdelane na zelo kvalitetnem papirju ročne izdelave, v velikosti 71,5 cm x 58 cm. Rob je moral biti širok 2,5 cm in oštevilčen z rimsko številko. Originalne mape so bile pobarvane. Vsaki kulturi je ustrezala posebna barva: njiva - rumenkasto ali tobačno rjava, vrt - sočno zelena, travnik - svetlozelena, pašnik - bledozelena, gozd - temnosiva ali bledočrna, zidana hiša - svetlordeča.

Stavbne parcele so oštevilčili s črnim tušem, zemljiške z rdečim. Strogi normativi niso dopuščali variant ali olepšav. Na parcele so zarisali tudi dogovorjene znake za katastrske kulture. Tudi tu je bil določen enoten ključ: W - pašnik, GW - skupni pašnik, smrečica in MH za srednje star iglasti gozd, drevesce za listnati gozd, GH za mešani gozd, znak za trto za vinograde.

Originalnemu listu je bilo dodanih nekaj kopij, ki so jih izdelali na Dunaju. En izvod je bil pobarvan, drugi so služili za poznejše vnašanje popravkov. Originale, ki so bili uporabljeni pri merjenju na terenu, je mogoče spoznati po sledovih jajčnega beljaka, s katerim so nalepili list na mersko mizico

Približno dvajset let po prvi mapi je bila izdelana prva retifikacijska mapa, na katero so z rdečim tušem vnašali podatke o spremembah, ki so medtem nastale. Če je bila neka parcela razdeljena, so za oba dela ohranili isto številko, kateri so v obliki ulomka dodali podštevilko.

III. POMEN

Poleg tega, da je ohranilo prvotni namen (omogočiti poenotenje davčne mere), ima to gradivo tudi velik zgodovinski pomen.

Mape so zabeleŽile in ohranile točno sliko pokrajine v določenem zgodovinskem trenutku, tako glede na izrabo tal in donos, kot na lastniško strukturo. Čas, ko je ta slika nastala, je izredno zanimiv. Nahaja se pred začetkom intenzivne spremembe v podobi krajine pod učinkovanjem modernizacijskih vplivov zemljiške odveze, deagrarizacije, urbanizacije in industrializacije, ko so bili vidni premiki že v teku. Terezijanski kataster razgrinja sliko iz sredine 18. stoletja, jožefinski pa za eno generacijo pozneje. Franciscejski zaključi pregled prehoda iz fevdalizma v kapitalizem.

Mape so dragocen vir podatkov zlasti za zgodovino, demografijo, statistiko, razne gospodarske panoge, predvsem agrarne in prostorske. Iz njih lahko črpajo pomembne elemente tudi jezikoslovci (ledinska imena), gozdarji, arheologi, umetnostni zgodovinarji, etnografi, ekonomisti, urbanisti (prometne poti), itd. Z novimi računalniškimi.tehnikami se bodo verjetno pojavili še novi pristopi in možnosti uporabe.

24


 

Katastrske mape in originali operatov so danes ohranjeni v glavnem v zgodovinskih arhivih kot neizčrpna zakladnica podatkov o nedavni preteklosti naših krajev.

VIRI:

Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agramih panog, 1. zvezek, agramo gospodarstvo, Ljubljana 1970, 6. Enote individualne posesti, Pavle Blaznik, str . 161 - 184.

Ribnikar P. Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, Zgodovinski časopis, 36, Ljubljana, 1982, 4, str. 321 - 337.

Naselje Bani na izpopolnjeni katastrski mapi iz I. 1873

(Mappa censuaria della Comune di Banne nel Litorale territorio di Trieste, 1822; copiato e rettificato 1873 - Archivio di Stato, Trieste)

25

Picture

 

Zemljevid tržaškega ozemlja iz začetka 19 stol.   .

(TOPOGRAPHISCHE CARTE der Gebiethes von TRIEST, WIEN und PESTH, 1810 - Odsek za zgodovino pri NŠK, Trst)

26

Picture

 

VSE POTI SO VODILE V TRST

Marta Verginella

"La Comune di Banne collocata dalla parte di Nord-Est della Cittá di Trieste. 11 territorio della med.ma giace tutto sul pianoro calcareo che sovrasta la Cimà stessa. 1l clima ii sommamente ventoso. Le sentissime brine della Primavera, e la siccitá dell' Estate cagionano dei notabili danni ai prodotti. L' estensione piana di questa Comune e in complesso di jugeri 466 klafter 1399 divisi in 992 particelle di Terreni e di Edifizj.

11 villaggio di Banne trovasi all' estremitá quasi della Comune verso il Sud, ed in questo sono riunite tune le abitazioni di proprietari che generalmente sono villici. Fuori di queste non vi sono altre case nel Territorio. Le contrade piir lontane contano la distanza dal villaggio di 1/6 di miglio tedesco. Di Campi Arativi sono per la maggior parte vicini al villaggio - di questi se ne trovano sparsi nel rimanente del territorio, frammezzo i Pascoli. La parte settentrionale. del Comune coperta generalmente di solo pascolo. Gli Boschi si trovano all' estremitá della Comune verso il Sud. L' Autoritá Politica di cui dipende questa Comune risiede a Trieste ed e il Magistrat° Politico Economico. L' Autoritá Giudiziaria e la Pretura pure residenti a Trieste. La Parrocchia a cui soggetta questa Comune e quella di Optschina."

S tem opisom je leta 1829 katastrski popisovalec začel svoje poročilo o davčni občini Bani. Vas je takrat štela 150 prebivalcev, 71 moških in 79 žensk. Tamkajšnje družine je v povprečju sestavljalo 5,6 člana. Vsi prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom, čeprav je banovska vaška skupnost podobno kot ostale kraške vaške skupnosti razpolagala s skromno obdelovalno površino. Primanjkovalo je rodovitne zemlje. Ječmen, koruza, pšenica, rž, to je kulture, ki so jih Banovci pridelovali, so bile izpostavljene vetrovom, mrazu in suši. Niti vaški pašniki niti gozd niso zadoščali družinskim potrebam po senu in po drvih.

"I prodotti del Campo Arativo consistono in segala, frumento, orzo, saraceno, e spelta; quelli dei Prati in fieno doke e dei boschi in legno. La produzione da diversi anni a questa parte non fu soggetta a certi aumenti o diminuzioni.

Nei Campi Arativi vengono coltivate delle viti e si ricava del vino aspro e scolorito che si denomina Terrano. Questo prodotto non merita peró di essere preso in conto atteso che le viti non occupano la decima parte dell' area dei campi nei quali si trovano."

Katastrski popisovalec je bil dokaj pesimističen glede možnega izboljšanja krajevnega kmetijstva. Nerodovitnost tal, neugodna klima, razdrobljena posest in končno neugodno razmerje med delovno silo in razpoložljivo obdelovalno površino so bili glavni krivci skromnega in ekstenzivnega poljedelstva, ki je komaj zadoščalo potrebam kmečkih družin. Družine od Banov so pridelale le toliko, da so preživele.

27


 

"I lavoratori sono abbastanza diligenti ma la coltivazione non suscettibile a un miglioramento atteso che l'esposizione dei campi svantaggiosa per ogni altra produzione fuori di quella che it in uso e che consiste in granaglie, la quale pure solim dei danni notabili per cause dei venti, e della siccitá. In generale ogni specie di coltura da uno scarso prodotto, a causa del terreno pochissimo profondo, e sassoso. Annualmente nei campi vengono spezzati dei macigni, ed importata della terra onde sostituire quella che viene asportata dai vena. Ció consiste tutta la Industria che relativamente alla coltivazione del terreno si pratica e anche l'unica che si possa esercitare in un simile territorio. Mancano li Bovi per lavorare il terreno e devono questi abitanti possidenti ricorrere alte altri Comuni per essere soccorsi nelle Arature. Alcune vacche vengono anche adoperate nei lavori Campestri   Si osserva peró che
questi abitanti possedevano dei terreni anche in altre Comuni alla coltivazione dei quali si prestano ed a notare che vanno prestare l'opera loro a giornata nelle altre Comuni del territorio di Trieste. L'estensione posseduta rispettivamente da queste famiglie, che generalmente sono proprietarie non si puó indicare con termine unico, variando questa presso ogni famiglia."

Svoje dohodke so Banovci skušali povečati tudi tako, da so jemali v najem zemljišča iz sosednjih davčnih občin ali pa da so se kot dninarji zaposlovali na kmetijah in posestvih v okolici Trsta. Slednja izbira nam še enkrat potrjuje, da je bil obseg obdelovalne površine, kot tudi pašnikov in gozda, vsekakor preskromen za potrebe lastnikov in njihovih družin. V katastrskem popisu je nadalje rečeno, da je bilo število glav živine skromno, saj je najbogatejši kmet imel dve kravi, v celi vasi pa je bilo leta 1827 12 ovc, 27 krav, 1 vol, 1 osel in nekaj kokoši.

Da bi vsaj delno izboljšale družinski gmotni poloŽaj, so ženske od Banov prodajale v Trstu mleko, zelenjavo in jajca. Po enourni hoji so svoje blago oddajale stalnim tržaškim odjemalcem, tržaškim trgovcem in zasebnim strankam.

Kmetov od Banov, ki so bili vsi svobodni lastniki, niso sicer obremenjevale velike dajatve. Manjšo količino denarja, to je 12 kron in 1/2 polovnika rži, so izročali openskemu župniku. Toda tudi manjša urbarialna obremenjenost ni bistveno spreminjala gmotnega položaja glavnine kmečkih družin od Banov. Poleg tega je postopen demografski porast, zlasti v drugi polovici 19. stoletja, poslabšal 'razmerje med odraslimi, za delo sposobnimi člani in obdelovalno površino. In ker se niso Bani nahajali, kot Opčine, ob glavni prometnici, se niso njegovi prebivalci vključili v obrtniške in trgovske dejavnosti, ki so cvetele ob glavni cesti, ki je povezovala Trst z njegovim zaledjem.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje si je vse večje število kmečkih sinov moralo poiskati zasluŽek v mestu. Nižja umrljivost otrok, skromna in nerodovitna zemlja, ob tem pa še kriza tradicionalnega kmečkega gospodarstva so bili glavni vzroki najprej začasnega izseljevanja, pozneje pa dokončne izselitve v mesto.

Če nam katastrski popis iz leta 1829 podaja dokaj statično sliko Banov in tamkajšnje vaške skupnosti, nas listine, ki jih hranita v družinskem arhivu družini Renar in Persinovič, seznanjajo z veliko bolj dinamično in kompleksno sliko družinskega in delno tudi vaškega življenja iz 19. in začetkov 20. stoletja.

28


 

Odlomek o prodaji mleka v Trstu in dninarstvu na kmetijah iz katastrskega operata I. 1829 (Operato d'Estimo Catastale della Comune Censuaria di Banne, Catasto Fondiario di Trieste)

Banovci so bili pogosto v sporu z mestnimi oblastmi in s posameznimi meščani. Ko se je po grdnji "trgovske ceste", ki je povezovala Trst z Opčinami, promet preusmeril na novo pot, je župan Ivan Ban od Banov poslal 6. decembra 1817 vladnemu namestništvu v Trstu dopis. V njem beremo, da se je vsa okolica posluževala ceste, ki je peljala skozi Bani, za prevoz blaga v Trst preden so zgradili novo, "trgovsko cesto". Omenjeno cesto so uporabljali prebivalci Banov, Trebč, Orleka, Padrič, Gropade. Po njej so tovorili v Trst celo idrijsko srebro. In ker je šlo torej za javno cesto, naglaša župan, so si Banovci pričakovali javne pomoči pri njenem vzdrževanju. Dejansko so mestne oblasti skrbele le za vzdrževanje glavne prometnice v škodo prej uporabljenih cest. Ko je postalo jasno, da so prošnje za popravilo stare ceste zaman, so se prebivalci Banov, Trebč, Padrič in Orleka domenili, da jo bodo sami uredili. Z dovoljenjem mestnih oblasti jo je leta 1820 krajevno prebivalstvo prostovoljno popravilo.

Vrsta dokumentov priča tudi o sporu, ki je leta 1818 nastal med banovsko skupnostjo in gospodom Cronnestom, lastnikom zemljišča oziroma gozdiča na Škorklji, preko katerega je vodila pot v mesto. Lastnik je preprečil Banovcem, da bi uporabljali pot, češ da gre za njegovo zasebno last. Kmetje so mu ugovarjali, da jim taka samovoljna odločitev preprečuje ne le pot v mesto, temveč tudi prehod na polja. Župan Ivan Ban je zaprosil 7. marca 1818 oblasti, da bi spor dokončno razrešile, in je v listini, ki je bila izvirno zapisana v "kranjščini", skupno z župani sosednjih vasi izjavil:

"In causa della Comune di Bagni, contro il Sig.r. E.mo Dot.r Gius.e de Cronnest di qui possidente della Mandria Scorcola, per l' impedimento del Passaggio del Boschetto ad esso appartenente in Scorcola, dobbiamo protestare per in Optima Juris forma p.mo Che il nostro Villaggio era a un

29

Picture

 

Tempo una Mandria del Defonto Baron Francesco, e quella Mandria del q.m Mario Ustia, e che queste due Mandrie godevano sempre il. Passaggio di questo Boschetto, appartenevano in quel Tempo alli Reverendi Padri. E. gesuiti e in seguito alli Armeni:/ Strada antica e invecchiata per Trieste/: Queste due Mandrie si chiamavano nella Contrada di Bussel; come sopra si vede, che dalla Mandria del Baron Francesco, e diventata ora chiamata Villa de Bagni, come questo Comune, ed anche quelli si ritrovano nella Mandria del Defonto Mario Ustia se ne prevalgono sempre di questa Strada, fu dei Reverendi Padri E. gesuiti e Armeni, e al presente di Raggione del Sig.r. Dr. de Cronnest. In vista che questa Strada ci serve non solamente per condurre li nostri bisogni alla casa, e di ricondurre per la Cittá qual si sia fonte di Viveri anche per venire al pronto Commando

Leta 1818 podpisani župani zaprosijo oblasti, naj končno razrešijo spor med gospodom Cronnestom in domačini v zvezi s prepovedjo uporabe poti na Skorklji

(Arhiv družine Ban - Renar, Bani)

30

Picture

 

delle Robote, Vorspann, alle Pattuglie di notte, cosicché dobbiamo per similis e insolidum solenissimamente protestare, contro un tale impedimento per il Passaggio del sud.o Boschetto, ora dopo Secolo affatto Strada Pubblica, per il nostro bisogno, ed anche a Benefizio del nostro Sovrano di piit che dietro questo stradale abbiamo li nostri Campi, dove dobbiamo passare a piedi per li soliti Lavori. In questo Stradale di Boschetto vi é una altra Strada che va per la Contrada Colonia e che ci serve molto in tempo d' estate nella gnan Sicitá e Secco, e che per condurre il bisogno dell' Acqua ci servono, quest' Acqua scorre d'un rivolo dalla Mandria e Fondo dell' 1. Sig.r de Bajardi, che ci serviamo nei Comuni di Bagni, Trebitch, d'Optchina e Sessana [...]."

V tridesetih letih 19. stoletja se je tudi MatevŽ Ban, sin takrat že pokojnega Ivana, pritožil nad ravnanjem mestnih oblasti, češ da so ga osebno oškodovale. Ko so gradili novo cesto, ki je povezovala Trst z Opčinami, je družina Ban dovolila izkopavanje kamna na eni izmed svojih parcel. Ker je torej družina Ban "kljub svoji revščini", žrtvovala del svoje posesti za gradnjo ceste, je Matevž Ban med drugim zaprosil, naj ga tržaški davčni urad oprosti davkov. Davkarija je nasprotno naglasila, da so bili lastniki omenjenega zemljišča že primerno izplačani. Toda Matevž Ban ni umaknil prošnje za izplačilo, nasprotno, z odvetnikovo pomočjo je sprožil sodni postopek. Zato je tržaški davčni urad 14. januarja 1833 poslal tožitelju in njegovemu odvetniku naslednji dopis:

"Quale guazzabuglio, quale pastrocchio! Un uomo che parlando di sè stesso si dice morto, che immemore di ció che ha convenuto, di ció che ha percepito, domanda un secondo pagamento, che fa della cosa sua una cosa altrui; periti che danno la misura di muri che non hanno veduto; che per un segno bianco sul Muro danno doveri all' Erario, un avvocato che assume la difesa di chi non ha veste di rappresentare, che dimentica l'essenziale in una petizione, che fa di morti vivi, e di vivi morti che unisce le ragioni di un maggiore a quelle di minori, che attribuisce a questo quello che e dell' altro, che domanda dovuto per una causa ció, che se non fosse stato giá pagato e convenuto sarebbe dovuto per due; che sembra non aversi nemmeno fatto dare informazioni! Oh che guazzabuglio, oh che pastrocchio!

Ma bene stá a questi ingordi petulandi villici, se loro intenzione e di versare ad imitazione di altre persone l'Erario Sovrano contro ogni giustizia e contro ogni equitá; e se in ció seguono i mali consigli di qualcuno che li sollecita, tal sia di loro che non si ricordano esistere una legge la quale punisce e il villico e il guastamestieri che lo induce muovere infondate querele e lagnanze contro le Autoritá."

Davčni urad je nedvomno izkoristil formalno netočnost in nejasnost pritožbe, obenem pa potrdil tudi svojo nepripravljenost na kakršno koli spravo s kmetom, ki si je upal pritožiti nad ravnanjem mestnih oblasti.

Podoben odklonilni odnos mestnih oblasti do okoliškega, kmečkega prebivalstva je opaziti v izjavi davčnega urada septembra 1833:

31


 

"E sebbene non occorra entrare in qualsiasi discussione oltre l' esistenza del vanto, l'Off negherá che i danni di cui esso parla, e torna a vantare siano causate dall'Erario, e che di lui fosse il dovere di chiedere una perizia giudiziale; che la di lui proprietci sia stota invasa per oggetto di pubblico lavoro, cose tutte da discuttersi in processo regolare, e non altrove.

Se poi fosse lecito scrivere in cragnolino, e se all' Avversario sott'occhio la presente Replica, lo si ammonirebbe ad essere discreto nelle sue

domande, a non lasciarsi scaldare il capo da chi nulla arrischia, ed a non volersi arricchire a spese del Sovrano Erario, grazia che a pochi il Ciel largo destina."

Mestno davkarijo je, kot je razvidno iz pravkar omenjenih dokumentov, motilo, da je Matevž Ban začel pravdo proti njej, svojemu kmečkemu stanu in nepismenosti navkljub. Mestnim oblastem očitno ni bilo po godu, da so neizobraŽeni kmetje postavljali v dvom njihovo ravnanje in pri tem dobivali podporo nekaterih tržaških odvetnikov, ki so ščitili interese svojih strank, ne ozirajoč se na njihov družbeni stan.

Družina od Banov v začetku

20. stoletja

32

Picture

 

Kljub temu da niso Banovci vse do zadnjih desetletij 19. stoletja premogli pismenega veljaka, so dokaj pogosto obiskovali notarske pisarne in sodišče. Odvetnike, ki so bili vse do konca 19. stoletja italijanskega rodu, so izbirali po že izoblikovanih poznanstvih. Šele ob koncu 19. stoletja so Banovci vse pogosteje stopali do slovenskih odvetnikov, kot so bili dr. Otokar Rybarž, dr. Gustav Gregorin, dr. Edvard Slavik in dr. F. Brnčič. Z odvetniki, ki so ščitili njihove interese, so se lahko končno sporazumevali v svojem jeziku.

Zadolževanje oziroma izplačevanje dolgov je bil najpogostejši vzrok, da so se kmetje od Banov znašli na sodišču in da so si morali pred sodno obravnavo izbrati odvetnika. Kot drugje na Tržaškem je bila tudi pri Banih navada, da so si revnejši kmetje izposojali manjše vsote denarja pri premoŽnejših sovaščanih. Drugi so za večje vsote denarja zaprosili premoŽnejše Opence, marsikdo pa si je denar sposojal pri premoŽnih TrŽačanih.

DruŽina Ban si je izposodila 240 goldinarjev pri Ivanu Buncu in njegovi ženi Katarini, a kljub temu da je rok izplačila že zapadel leta 1837, niti leto kasneje ni povsem izplačala prejete vsote. Zakonca Bunc sta dotlej prejela le 150 goldinarjev, zato sta zahtevala rubež pohištva, kuhinjske opreme, posode, orodja, oblek in perila. Vsota, ki si jo je družina Ban izposodila, je bila namreč enakovredna cenitvi hiše, sestavljene iz kuhinje, sob in kleti. Zato si lahko mislimo, kolikšne težave je predstavljala poravnava dolga v vseh tistih primerih, ko je glavni vir dohodka ustvarjalo kmetijstvo oziroma prodaja odvečnega pridelka.

In vendar je bila družina Ban ena izmed najpremožnejših v vasi, saj je v tistem času po seznamu premične in nepremične lastnine imela dva hleva, en pašnik, dva travnika, pet njiv, enega vola, kravo, voz in štiri ovce.

Iz ohranjenih dokumentov izvemo, da je leta 1805 Ivan Ban kupil zemljišče Vidaluzco, last plemiča Tommasa Ustie. Po vsej verjetnosti se je z omenjenim nakupom hudo zadolžil in tako zapustil sinu ne le večje premoženje, temveč tudi dovolj obremenjujoč dolg. V času, ko je domače gospodarstvo vodil njegov sin Matevž, je namreč skupna vsota dolga znašala 558 goldinarjev. Potreba po denarju se je v kmečkih družinah pojavljala ob vsakem popravilu hiše, nakupu živine, še posebno pa ob porokah in izplačevanju dednih deležev in zadušnih maš.

V oporoki, ki jo je narekoval Ivan Ban, je zapisano, da je oporočitelj zapustil vsaki izmed štirih hčera 70 goldinarjev dote. Nakar je še dodal, da bodo morali njegovi dediči poravnati dolgove in plačati 30 zadušnih maš v korist njegove duše. Po ustaljeni navadi je oporočitelj v svoji oporoki zapustil še 1 goldinar Zavodu za revne in prav tako 1 goldinar Šolskemu skladu.

MatevŽ Ban in njegova mati Helena sta postala po Ivanovi smrti glavna dediča in obenem skrbnika in varuha petih nedoletnik otrok

"con incarico di rappresentare esse minori in, e, fuori di Giudizio, di amministrare con zello e deligenza le loro sostanze da buoni economi e padci di famiglia, di educarle conforme il loro Stato alla virtu, ed al timor di Dio, onde diventono utili tanto a se, che alla patria, di rendere annuale conto sull' amministrazione delle loro sostanze e finalmente di fare tuno ció viene prescritto dalla legge..." (Dall' Imp. Reg. Pretorio, 12.2.1825)

33


 

Oporoka Jurija Perinoviča, napisana v Trstu, I. 1803, v prisotnosti treh domačinov kot zapriseženih prič (Arhiv družine Persinovič - Feleppa, Bani)

34

Picture

 

Ker ni bilo v druŽini moškega potomstva, je vdova Helena v osemdesetem letu starosti leta 1867 imenovala za glavna prevzemnika premoženja hčerko Marijo in njenega moža Ivana Škrlavaja "stante l'amore e rispetto dimostratogli ed assistenza celantemente prestato in tutti gli rapporti ..."

Leto kasneje je tudi Matevž Ban, podobno kot njegova mati, odstopil svoj del premoženja sestri in svaku. V aktu z dne 2. decembra 1868 beremo, da se je Matevž odrekel vodenju domačega gospodarstva zaradi svoje starosti in ker so mu pojenjale fizične moči. S svojo izbiro je nagradil sestro in svaka, ker sta mu izkazala ljubezen in spoštovanje in ker sta mu več let pomagala pri hiši in na polju. Istočasno si je Matevž Ban zagotovil preuŽitek in določil izplačilo točno določenih dednih deležev ostalim sorodnikom.

"P.mo. Che il sud.to cedente Matteo Ban si riserva la padronanza ed usufrutto in communella delli predeti Cessionari di tutta la sud.ta facoltá vita sua durante per il positivo obbligo che li Cessionari dovranno portare il dovuto rispetto in tutte le cose, d'essere ubbidienti come si conviene a veri figli, ed assisterlo in tutte le sue occorenze nella cadente sua etá e malatia dovranno ambe le parti vivere in pate ed in buona armonia colli prodotti della facoltá presente e futura e dei guadagni giornaleri."

O podobnih težavah, ki so nastajale ob izplačevanju dednih deležev in dolgov, nam pričajo tudi listine rodbine Persinovič. Persinoviči so bili prav tako kot družina Ban premožnejši kmetje, toda kljub temu so njihovo posestvo v teku 19. stoletja bremenili znatni dolgovi. Pri dednih izbirah je družina privilegirala moško potomstvo. Težila je za tem, da bi posest ostala čim bolj celovita, saj je njen obseg določal preživetje družinskih članov.

7. oktobra 1854 je v šestdesetem letu starosti umrl Valentin, sin pok. BlaŽa Persinovič. Zapustil je ženo Marijo, 29-letno hčerko Katarino, poročeno z Lovrencem Ferlugo, 31-letno hčerko Ano, 27-letno hčerko Margareto in 25-letnega sina Jožefa, ki je kot edini sin prevzel kmetijo, to je hišo in posest, skupno z oporočiteljevim nečakom Blažem. Hčeram je medtem oporočitelj določil 50 goldinarjev dote.

Valentinove odločitve in izbire se niso odmikale od ustaljene oporočne navade. Leta 1803 je na primer Jurij Persinovič z ustno oporoko imenoval nekaj dni pred smrtjo za poglavitna dediča sina Matevža in nečaka Valentina Persinoviča. Hčerki, poročeni z Jakobom Piščancem, je zapustil le 5 dukatov, ker je svojčas že prejela doto. Neporočeni hčerki Apoloniji je zapustnik dodelil kos zemlje, stanovanje in hlev in ob tem dodal, da je ne smeta glavna dediča nadlegovati, češ da je njuna dolžnost, da sta ji v pomoč. Oporočitelj je še dodal, da lahko hčerka Apolonija v primeru bolezni ali v skrajni potrebi proda svoj del zemljišča in obleke ter ostale reči v njeni lasti. Zapustnika je očitno skrbela bodočnost domačega gospodarstva, a tudi prihodnost neporočene hčere, ki je bila najšibkejši član družine.

Seznam premičnin in nepremičnin, ki sta ga sestavila decembra leta 1854 Ivan Malalan in Matevž Ban od Banov, nam ponazarja obseg lastnine Persinovičev: Valentin Persinovič je bil lastnik dveh hiš, enega hleva, več pašnikov in njiv v davčnih občinah Bani in Rojan. V slednji je imel dve parceli gozda in šest parcel vinograda. Kljub znatnemu obsegu zemljišč, ki so mu po vsej verjetnosti dajala zadovoljiv pridelek, je bil

35


 

Valentin Persinovič zadolžen z manjšimi vsotami denarja pri openskem župniku, pri openskem kooperatorju, organistu, cerkovniku, kar daje misliti, da ni po vsej verjetnosti poravnal stroškov kakega pogreba. Istočasno je bil dolžan 135 goldinarjev Tržačanu gospodu Domenicu Desireju.

Toda gmotni poloŽaj Persinovičev je bil vsekakor boljši, če ga primerjamo s tistim, v katerem se je nahajala družina Ban. Lastnina Persinovičev je bila cenjena 629.45 goldinarjev skupne vrednosti, medtem ko je znašala vsota dolgov 184.20 goldinarjev. Dolg pri gospodu Desireju, ki je bil stalni odjemalec mleka, ki so ga Persinoviči prodajali v mestu, je omenjen tudi v nekem drugem dokumentu iz leta 1854. Gre za tožbo Ane Persinovič, Jožefove sestre poročene na Koloniji, ki je brata obtoŽila, da ji ni izplačal njenega deleŽa, to je očetovo in bratovo volilo v znesku 65 goldinarjev. Poleg tega je Ana obtožila brata, da je izkoristil njeno prisotnost v družini v času, ko ni bila še poročena in da je ni v zameno oskrboval s primernim stanovanjem, obleko in hrano.

V izjavi gospoda N. Desireja, učitelja glasbe, stanujočega pri Sv. Justu, ki je nastopil kot priča na strani Jožefa Persinoviča, beremo:

"Vero, che Anna Persinovich mentre abitava colla propria famiglia a Banne portava latte in casa del testimonio avea chiesto ed ottenuto da lui del impresto di denaro cino all' ammontare di f. 130 deponendo in pegno istrumenti di possesso di beni campestri di detto di lei famiglia, e vero, che dello debito di f 130 fu soddisfatto da Giuseppe Persinovich, ora imputato..."

Leto kasneje se je Ana pobotala z bratom. Od takrat dalje so ženske iz družine Persinovič vsakič, ko so prejele doto ali dedni delež, podpisale pobotnico. Tako je na primer hči Jožefa Persinoviča Frančiška, por. Malalan, ko je 19. maja 1901 prejela 400 kron, podpisala naslednjo pobotnico:

"Ta denar mi je meni izplačal moj brat katerega je moj oče zapustil za lastnino vsega premoženja".

V času, ko je domače gospodarstvo vodil JoŽef Persinovič, se je marsikdaj dogajalo, da ni pravočasno vrnil denarja, ki si ga je bil izposodil pri tržaški gospodi. Jožef je denar potreboval ne le za izplačevanje dednih deležev, temveč tudi za razna obnovitvena dela. Leta 1893 je Jožef prosil občinske oblasti dovoljenje za razširitev hleva. Odgovorni urad je prošnjo odobril, vendar pod pogojem, da bo zidarski mojster vodil obnovitvena dela in da slednja ne bodo ovirala prometa na cesti.

13. avgusta 1896 je, skoro leto dni po smrti Jožefa Persinoviča, bil imenovan za poglavitnega dediča po prisodni listini in na podlagi testamentarnega nasledstva sin Just Persinovič, z omejitvijo volil in neizplačanih dolgov. Nekaj let za tem, 25. februarja 1908, je Just, prvi v rodbini Persinovič, zapustil lastnoročno napisano oporoko:

Taštament zadnja moje vole

jast naredin an terden tašjamet kega nima obedan razdret kakor vejo in znajo več časa bolan priča cela vas tašjament je najdn per čisti pameti moje perm dobotnica pervoje moje vesele je moja žena Johana Peršinovič

36


 

rojena Morčina. Jest postim use moje premoženje ali blago nijei do nje smerti in po smerti ostane verb moj sin Tomaž Persinovič in čeni mgoče živet je gospodinja kašan kos grunta prodat kakor vidu da moj sin ni perbaven zdraujo in če moj sin umre oste gospodinja moja žena od usiga mojga permoženja od grunta in ot hiše in če moj sin umre šenkan usaki sestri sto koron 100 ker doto se plačau usen.

Just Peršinovič pokojnega Jožefa

25 Febrara 1908

Bane šteu 8

Zame za svete maše pustin 50 koron.

Začetne vrstice oporoke Jožefa Persinoviča z dne 25. februarja 1908

Just je, kot njegovi predniki, razdelil svoje premoženje upoštevajoč določila dednega prava, čeprav je bila njegova poglavitna skrb, da ohrani celovito družinsko posest. V njegovi oporoki je med drugim opazna tudi globoka vez z ženo, ki jo je pred smrtjo nagradil. Z oporoko ji je zagotovil ne le preužitek, temveč tudi gospodinjstvo in odločanje pri upravljanju domačega gospodarstva.

Dokumenti, ki so se do današnjih dni ()hranili v dveh družinskih arhivih, nam posredujejo drobce življenja, izbir, sporov v dveh kmečkih družinah. Kljub temu, da sta obe druŽini razpolagali z večjo obdelovalno površino kot ostali vaščani, so se njuni družinski člani p rav tako soočali s težkim preživetjem in s skromnimi denarnimi sredstvi. Posest je odigravala vlogo jamstva ob vsaki zadolžitvi. Prav zato ni naključno, da so oporočitelji v obeh družinah z veliko pozornostjo delili zapuščino in imenovali dediče ali določali volilo. Vsaka napačna izbira je lahko bistveno zmanjšala sredstva preživetja.

37

Picture

 

Slovenski kmečki človek je v boju za preživetje vzdrŽeval vsakodnevne stike z mestom. V mestu je prodajal svoje pridelke, v mestu se je v mnogih primerih zadolžil. V času, ko narodnost ni imela odločilnega družbenega pomena, so bili njegovi mestni sogovorniki italijansko govoreči meščani. Pozneje, ko so se v drugi polovici 19. stoletja narodnostna nasprotja vse bolj zaostrila in se je izoblikovalo slovensko meščanstvo, so se tradicionalna razmerja med slovenskim kmetom in italijanskim meščanom zrahljala. Okoliški kmetje so se takrat posluževali slovenskih odvetnikov, medtem ko so si denar izposojali pri slovenskih denarnih zavodih. Nastop fašizma in preganjanje slovenskega življa sta najbolj sunkovito posegla v razmerje mesto-podeželje. Fašistične oblasti so prisilile slovenskega kmeta, da se je v javnem življenju odrekel svoji identiteti. Z ukinitvijo slovenskih denarnih zavodov, zadrug, konzumnih društev je slovenski kmet bil v še večji meri izpostavljen zakonu trga in procesu urbanizacije.

Družinske listine in katastrski popisi nam razkrivajo fragmente življenja v preteklosti. Za celovit prikaz bi potrebovali zajetnejšo in popolnejšo dokumentacijo. Toda še tako skopi sodni, notarski ali katastrski akti nas popeljejo v življenje, ki ga ni več, v svet naših prednikov in malih ljudi, ki je daleč za nami in vendar še vedno povezan z našo sedanjostjo.

Marija Husu, por. Ban - Špeljančeva in brat
Henrik sta bilal. 1916 birmanska botra
Kristini Husu in Edvardu Ban

38

Picture

 

 

ZGORAJ:

Družina Vidau - Kovačeva l. 1915. Na posnetku so (z leve) Nina, Pepa Bogatinova, Ernest, Viktorija in Pepe. Fotografijo so poslali možu in očetu Ivanu Mariji (Mičetu) na fronto

DESNO:

Banovske žene pred hišo egulinovihh v Gorenjem borjaču l. 1936 (z leve) Danica Milkovič -Vrémčevaa, Valerija Krevatin -Benečanova, Štefanija (Fani) Krevatin -Benečanova in Kristina (Tina) Husu - od Nejčeta z Ivico in Vilijem v naročju

Picture
Picture

 

V opisu katastrskega operata iz I. 1829 je navedeno orodje za obdetovanje zemtje, gojenje trt in košnjo (Operato d'Estimo Catastrale detla Comune Censuaria di Optschina, 1829, Catasto Pondiario di Trieste)

40

Picture

 

O BANOVSKEM VINOGRADNIŠTVU V

18. IN 19. STOLETJU

Aleksej Kalc

V tržaškem agrarnem gospodarstvu je bilo vinogradništvo že od nekdaj med najpomembnejšimi kmečkimi panogami. Na to območje so tradicijo vinske trte vnesli že stari Rimljani. V njihov čas sega namreč omemba plemenitega vina iz vinogradov okrog trdnjave Pucinum, ki je stala blizu izliva Timave. Številnejše in kontinuirane podatke o vinogradništvu na Tržaškem imamo vsekakor od poznega srednjega veka dalje, ko je trtna kultura postajala vse intenzivnejša in se je v skladu s poselitvijo širila po vsem ozemlju današnje tržaške pokrajine. O pomembnosti gojenja trte ter trgovine z vinom govore ne le določila v zvezi s to dejavnostjo, zapisana v tržaških in miljskih mestnih statutih, dajatveni predpisi in razne pogodbe, temveč tudi dejstvo, da so se vinske dajatve pojavljale kot način za izkazovanje predanosti. Tako je na primer tržaška občina, ko se je leta 1382 podredila, obljubila Habsburžanom 100 veder vina na leto. In težko je verjeti, da bi se odločili za tako dajatev, če bi ne bil pridelek tudi dovolj kakovosten in ne bi bil v ponos tržaškemu kmetijstvu.

Glede na ambientalne značilnosti se je na ozemlju tržaške pokrajine razvilo več vinogradniških območij, ki so se razlikovala glede količine proizvodnje kot tudi glede kakovosti vinskega pridelka. Dokler se ni z industrializacijo in priseljevanjem začela vse hitrejša urbanizacija, je bilo v okviru tržaške občine dokajšnje število vinogradov v samem mestu (Cittá). Ti so še ob koncu 18. stoletja dajali kar polovico vsega vinskega pridelka v občini, približno šestino so prispevali vinogradi z območja predmestnih naselij (Contrade), preostalo pa okoliške vasi (Vitle). Najkvalitetnejši vinski pridelek so vsekakor obrodili vinogradi v strmem bregu pod Kraškim robom od kriške Brojence do Grljana, kjer so kriški, proseški in kontovelski kmetje uredili nešteto paštnov in območje spremenili v en sam trtni in oljčni nasad. Konec 18. stoletja so tu pridelali med 70 in 80 % vsega sortnega vina v tržaški občini, največ proseka, preostalo pa tako imenovanega brzamina (marzamino), refoška in črnega moškata.

V preostalem delu flišnatega sveta so, vsaj v omenjenem obdobju, za katerega imamo na razpolago vrsto sistematičnih popisov pridelka, pridelovali le navadno vino. Izjemi sta bili v času boljših letin Škedenj in nekatera rojanska pobočja, kjer so Škedenjci in v drugem primeru Openci pridelali precej refoška oziroma proseka in črnega brzamina, ter mestno območje, kjer so popisovalci beležili poleg navadnega tudi večje ali skromnejše količine belega in črnega sortnega vina.

Na južnem delu tržaškega ozemlja sta se razvili pomembni vinogradniški območji na flišnatem in aluvionalnem svetu dolinske in miljske občine. Že v poznem srednjem veku pa je gojenje trte bilo prisotno tudi na kraških tleh.

Tudi na tržaškem kraškem svetu razvoj in razširjenost vinogradniških površin nista bila povsod enaka in sta bila bolj kot na flišnatem delu pokrajine pogojena od značilnosti tal in klimatskih razmer. Omenjene značilnosti prihajajo v glavnih obrisih

41


 

do izraza v današnji vinogradniški sliki kraškega območja naše pokrajine. V njej je mogoče jasno razlikovati med vinorodnimi območji repentabrske, zgoniške in devinsko-nabrežinske občine in vzhodnokraškim ozemljem, kjer je zaradi mrzlih vetrov podnebje ostrejše in kjer je vinska trta danes prava redkost. Vendar je treba takoj opozoriti, da v preteklosti stanje le ni bilo tako drastično, saj je bila vinska trta, čeprav v zelo skromni meri, vendarle prisotna tudi na vzhodnokraškem območju, kjer so ji kmetje namenjali najprisojnejše dele zemljišč. Dokaze za to dobimo na samih zemljiščih, kjer pogostokrat srečujemo znake in ostanke vinogradniške dejavnosti, o njej pa pričajo tudi dokumenti. Katastrski popis iz leta 1896 je na primer v vaseh vzhodnokraškega območja beležil po več hektarov površin, na katerih je uspevala trta. Poleg gojenja te rastline v domačih vaseh pa je bilo značilno, da so kmetje tega dela Krasa obdelovali lastne ali najete vinograde tudi na ozemljih vaških skupnosti pod kraškim robom.

Tako je bilo tudi pri Banih. V tej vasi, podobno kot drugod, je kmečka ekonomija slonela na ornem poljedelstvu in pašništvu oziroma živinoreji. Ob teh dejavnostih, ki sta še v nedavni preteklosti bili osnova za preŽivljanje, pa so tudi Banovci posvečali del svojega časa gojenju trte. Iz popisa zemljišč v tržaški občini, ki so ga izvedli leta 1647, izvemo, da so se s to dejavnostjo ukvarjali že prvi prebivalci vasi. To sta bila Matija Ban, verjetno priseljenec s Proseka, ki je v dokumentih prvič omenjen leta 1619 in velja za ustanovitelja Banov, ter Vipavec Luka Hrib z družinama. Ban in Hrib sta prav v tistih letih zasadila nekaj skupin trt oziroma uredila nekaj paštnov vinograda in to na zemljiščih, ki sta jih posedovala na Konkonelu ter na Kolonji.

Po teh prvih podatkih bi sedaj seveda vsakdo želel vedeti tudi kako je šel nadaljnji razvoj, kako in v kolikšni meri so Banovci širili vinogradniške površine na sosednjih območjih in kod ter kdaj so trto začeli gojiti tudi na obdelovalnih površinah, ki so jih s čiščenjem kamenja pridobivali okrog samega naselja. Odgovora na ta vprašanja ni lahko dati, kajti terjal bi dolgoročno in neprimerno bolj poglobljeno raziskavo kot je pričujoča. Da bi zadostili njenemu namenu, ki želi predvsem opozoriti na neki sicer obroben in zato navadno zamolčan in zanemarjen aspekt nekdanje agrarne dejavnosti tega območja, se bomo osredotočili le na dva sklopa dokumentov, ki nam omogočajo vpogled v banovsko vinogradniško dejavnost v desetletjih na prehodu iz 18. v 19. stoletje.

Pri prvem sklopu gre za dokumentacijo zemljiškega katastra, torej za popis in
klasifikacijo zemljišč glede na njihovo gospodarsko uporabo in s tem za pridobitev
osnove za določanje davčnih dajatev. S tem sistemom obdavčevanja je začela že
cesarica Marija Terezija v drugi polovici 18. stoletja, ko je dala izdelati t.i. terezijanski
kataster, kateremu je nato sledil v osemdesetih letih jožefinski (po cesarju Jožefu II.).
Vendar se državnim upraviteljem 18. stoletja zaradi zanemarljivega deleža, ki ga je
imela zemljiška posest v Trstu in njegovi neposredni okolici (Cittá e Territorio di
Trieste) ni zdelo potrebno uvajati zemljiškega davka in izdelati zemljiškega katastra.
Tako razpolagamo za to območje in torej tudi za Bani le s franciscejskim katastrom (po
cesarju Francu Jožefu I.), katerega izdelava sega v dvajseta in trideseta leta 19. stoletja.
Pri Banih so katastrska merjenja s popisom parcel in njihove izrabe izvedli v prvi
polovici dvajsetih let, opisni in cenitveni operat pa sta iz let 1826 oziroma 1829. V
zvezi z vinogradništvom izvemo iz te dokumentacije najprej to, da je trta bila kar

42


 

pogosto prisotna v neposredni bližini naselja, okrog katerega je bila tudi največja koncentracija obdelovalnega sveta. Samoumevno je, da ni šlo za vinograde, temveč za orne površine, na katerih so ob poljščinah na bolje osončenih in zavetrnih delih rasle večje ali manjše skupine trt. Taka kombinacija je bila sicer zelo razširjena tudi na tržaških vinorodnih območjih, z razliko, da so bili trti namenjeni deleži zemljišč veliko večji. Take parcele so bile imenovane ornice s trtami (it. arativo vitato, nem. Aecker mit Weinreben) in pri Banih jih je bilo za nekaj več kot 14 oralov (približno 8 ha). Razdeljene pa so bile v tri kategorije. Ornice s trtami prvega razreda so bile v bližini naselja, kjer je bila zemeljska plast najgloblja in zato tudi najrodovitnejša. Od navadnih ornic pa so se razlikovale zaradi nekaterih soncu bolje izpostavljenih predelov, namenjenih trti. Za vzorec takega zemljišča je katastrski popisovalec izbral parcelo št. 227, last Valentina Bana (hišna št. 26), ki je merila nekaj več kot 353 kvadratnih sežnjev (12,57 a) in na kateri je bilo 35 trt.

Ornice s trtami drugega razreda so bile nekoliko bolj oddaljene od naselja, na manj osončenem svetu, in njihova zemeljska plast je bila manj zajetna ter bolj pomešana s kamenjem kot pri prvih. Primer tega razreda je bila parcela št. 135, last Nikole Persinoviča (h. št. 6), ki je merila 696 kvadratnih sežnjev (25 a) in na kateri je bilo 95 trt.

Med ornice s trtami tretjega razreda pa so spadala zemljišča z najmanj zemlje, ki so bila hkrati najbolj oddaljena in izpostavljena hudi burji, slani in suši, zaradi česar so tudi žitarice zelo skromno obrodile. Trto pa je bilo tu sploh težko gojiti in celo jo ohraniti. Kot vzorec tega razreda je bila določena parcela št. 532, last Kristjana Bana (h. št. 15), ki je merila približno 83 kvadratnih sežnjev (3 a) in imela 50 trt.

Na ornicah tretjega razreda so trte rasle v majhnih latnikih, ki so jih kmetje očitno postavili, da bi rastlino bolje izpostavili sončnim žarkom. Za prva dva razreda pa dokumentacija ne omenja, kakšna je bila vrsta nasada. Vendar lahko z določeno zanesljivostjo domnevamo, da so, kot pogostokrat na Tržaškem, trtam nudila oporo drevesa in to zaradi pomanjkanja lesa za kole. Pedološke in mikroklimatske razlike med posameznimi razredi zemljišč so vplivale na količino grozdnega pridelka. Ta je bila Že na najboljšem svetu skromna, na zemljiščih druge in tretje kategorije pa še toliko manjša. Glede kakovosti pa se zdi, da ni bilo bistvenih razlik. Popisovalec je namreč v svojih poročilih večkrat poudaril, da je vino, ki so ga tu proizvajali in ki je bilo poznano z imenom teran, "najslabše kar ga je dobiti v celi pokrajini", da je "kislega okusa in medle barve" in da "nikakor ni za prodajo, temveč služi [očitno pomešano z vodo, op. a.] le domačinom kot napitek". Zaradi tega, a tudi ker obseg trtnih nasadov nikjer ni dosegal vsaj desetine zemljišča, kot je to predpisoval pravilnik, je končno v cenitvenem katastrskem operatu izpadla kategorija ornic s trtami in so tudi te parcele uvrstili med navadne ornice prvega, drugega in tretjega razreda. Tako banovski kmetje za te trte, ki so od njih zahtevale veliko prizadevnosti za dokaj skromen gospodarski učinek, niso plačevali davka.

Drugi sklop dokumentov, na katerega se opira naš prikaz, je nekoliko starejšega datuma in sega v zadnji dve desetletji 18. stoletja. Gre za serijo popisov vinskega pridelka, ohranjenih od širšega korpusa, ki prinašajo podatke o količini in vrsti proizvedenega vina v posameznih krajih tržaške občine. Nastali so v zvezi z upravnim posegom iz leta 1749, imenovanim privativa del vino, katerega namen je bil zaščititi

43


 

Odlomek iz katastrskega operata o slabi kakovosti banovskega vina

(Operato d'Estimo Catastale della Comune Censuaria di Banne. 1829 - Catasto Fondiario di Trieste)

tržaške vinogradnike pred tujo konkurenco. Na podlagi tega ukrepa je s l. novembrom vsakega leta nastopil rok, ko so v mestu (Cittá) smeli prodajati izključno navadno vino (vino comune), ki je bilo proizvedeno v občinskih mejah, šele po izteku roka pa so na tržišče lahko stopila druga avstrijska in beneška vina. Trajanje privilegija je moralo biti v skladu s proizvodnjo oziroma porabo vina, saj je bilo treba poskrbeti, da v mestu vina ni zmanjkalo, kot tudi, da kmetom ni ostalo neprodano. Zaradi tega so oblasti vsako leto izvedle popis pridelka.

Iz tovrstne dokumentacije je mogoče splošno ugotoviti najprej to, da so bile vinske letine zelo različne, kar je bilo odvisno v prvi vrsti od vremenskih neprilik. Tako je bil na primer leta 1768 zaradi hudega neurja v celi občini pridelek katastrofalen in je znašal komaj 1688 veder (955 hl). Zaradi tega so se tudi odrekli zaščitnemu privilegiju in omogočili celo dotok furlanskega vina, ki so se mu običajno zaradi nizkih cen še posebno upirali. Sredi 80-ih let pa so bile letine zelo ugodne, zlasti leta 1785, ko so proizvedli rekordnih 70.680 veder (40.000 hl), medtem ko je na podlagi mnenj popisovalne komisije mogoče domnevati, da je bila tako rekoč običajno dobra letina tista iz leta 1783, ko je pridelek znašal 31.130 veder (17.620 hi).

Kakšen pa* je bil vinski pridelek banovskih kmetov? Podatke posameznih popisov smo strnili v sledečo tabelo:

44

Picture

 

 

belo

črno

skupno

leto

veder   hl

vedzabeleŽili

veder   hl

1780

127

71,9

73

41,3

200

113,2

1782

125,5

71

39

22

164,5

93

1783

176

99,6

93

52,6

269

152,2

1784

249

141

129

73

378

214

1785

418

236,6

194

109,8

612

346,4

1792

164

92,8

70

39,6

234

132,4

1795

159

90

78

44,1

237

134,1

Kot je razvidno, so tudi pri Banih zabeležili leta 1784 in zlasti 1785 izredno bogati letini, ki v razpoložljivih statistikah nimata primere. Po analogiji s proizvodnjo v drugih l:2,ih v občini bi morali reči, da se je tudi tu kolikor toliko dobra letina gibala okrog vrednosti iz leta 1783, vendar je bilo povprečje, kot nam kažejo podatki, le nekoliko nižje in bliže tistim iz let 1792 in 1795. Razmerje med črnim in belim vinom je bilo nekako 1:2, glede kakovosti pa je pridelek bil označen kot "navadno vino" (vino comune). Izjema je bilo le leto 1780, ko so popisali 49 veder navadnega črnega in 151 veder sortnega vina (liquore). Od tega je bilo 127 veder proseka in 24 veder refoška.

Če seMandrijaimo pri popisu iz leta 1780 in si ogledamo podrobnejšo členitev banovske vinske proizvodnje, ugotovimo, da so se z vinogradniško dejavnostjo ukvarjala vsa gospodarstva, razen družine Mohorja Cunje, ki je živela ob posestvu Tommasa Ustie (še danes poznanem kot Mand•ija) in sicer v hiši št. 19. V popisu prebivalstva Banov iz leta 1777 je Mohor Cunja tudi označen kot mandriar. Druga, še bolj važna ugotovitev pa je, da je vse popisano vino izhajalo iz vinogradov, ki so jih Banovci obdelovali pod kraškim robom, točneje na Škorklji (3 vinogradniki), na predelu, imenovanem Sv. Peter (4) in predvsem na Kolonji (11). Podobno velja tudi za leto 1782, medtem ko naslednji popisi žal ne navajajo lokacije vinogradov, tako da ni mogoče izvedeti od kod vse je prihajalo vino v izrednih letinah kot je bila leta 1785. Pri tem se pravzaprav vsiljuje vrsta dvomov in vprašanj, ki jih na podlagi pregledane dokumentacije ni mogoče razrešiti, in sicer ali je izvor pridelka iz let 1780 in 1782 mogoče razlagati kot posledico slabe letine trtnih nasadov na kraškem svetu ali pa pripisati sicer malo verjetnemu dejstvu, da tisti čas na območju vasi trte še ni bilo, oziroma da so jo šele začeli uvajati. Morda pa bi bilo treba odgovor iskati v kriterijih za popisovanje vinskega pridelka.

Kakor koli že, popis iz leta 1780 omenja 18 vinogradnikov. Vsakdo je pridelal povprečno po nekaj več kot 1(l,1der (6,2 hl) vina. Za Opčinami, kjer je vsak kmet imel po nekaj več kot 17 veder (9,6 hl), je bilo to najvišje povprečje v vzhodnokraških vaseh, saj je na Padričah znašal srednji pridelek nekaj manj kot 5 veder (2,8 hl), v Gropadi in Bazovici pa približno 2 vedri (1,1 hl). Dejanske količine so bile seveda precej različne. Najmočnejši banovski vinogradnik je bil Lazar Čuk (h. št. 7), ki je pridelal kar 40 veder (22,6 hl). S 63 leti je bil skupaj s Tomažem Banom (h. št. 14, 69 le(7,lajstarejši in sodeč po številčnosti njegove družine verjetno tudi najpremožnejši vaščan. Za njim je prišel Mohor Ban (h.št. 16), ki je pridelal 18 veder (10,2 hl), medtem ko so bile pri ostalih količine precej nižje. Matija Persinovič (h.št. 2) je imel 12,5 veder (7,1 hl), Iv134,l

45


 

Cerkvenič (h.št. 10) in že omenjeni Tomaž Ban (h.št. 14) po 12 veder (6,8 hi), Jurij Persinovič (h.št. 3) 10,5 veder (5,9 hl), Valentin Persinovič (h.št. l) in Gašper Ban (h.št. 17) po 10 (5,7 hl), Jakob Vremec (h.št. 5), Josip Ban (h.št. 9) in Matija Ban (h.št. 15) po 9,5 veder (5,4 hl) oziroma 9 veder (5,l hl), Simon Vremec (h.št. 12) in Lovrenc Ban (brez št.) po 8 veder (4,5 hl), Tomaž Možina (h.št. 11) 7 veder (4 hl), Primož Vremec (h.št. 6) 5 veder (2,8 hl) in Franc Persinovič (h.št. 4) ter Gregor Persinovič (h.št. 13) po 4 vedra (2,3 hl).

Kot je torej razvidno, je bil razen v nekaterih izstopajočih primerih pridelek precej enakomerno porazdeljen. Z razliko od tistega, ki ga omenjajo katastrski dokumenti, so tega prodajali in pravzaprav bi lahko rekli, da je bil večinoma namenjen prav prodaji. Leta 1780, glede na to, da je bila, kot smo videli, letina dokaj kvalitetna, je imela večina kmetov del vina prodanega že ob popisu. Med kupci so omenjeni Lovrenc Škarabot, verjetno trgovec z vinom, gostilničar Andrej Rener, neki Kosmač in plemič Antonio de Giuliani, vsi iz Trsta. Glavnina pridelka je šla vsekakor v prodajo v naslednjih mesecih in kot nam pričajo carinski dokumenti o izvozu trŽaškega vina, so banovski kmetje oddajali svoje vino tudi gostilničarjem in drugim porabnikom izven tržaškega teritorija.

S tem je naš prikaz pri koncu. Dokumenti, ki smo jih predstavili, nam nudijo sicer zelo fragmentarno sliko o banovskem vinogradništvu, vendar je na podlagi navedenih podatkov le mogoče potegniti nekaj zaključkov o pomenu te dejavnosti v okviru takratnega vaškega gospodarstva. To gospodarstvo je slonelo na kmetijstvu za samoporabo in torej v prvi vrsti na gojenju žitaric (ječmena, koruze, pšenice in rži), kot prehrambene osnove, in vrtnin, ter na reji nekaj glav živine, ovc in perutnine. Značilno pa je bilo, kot opozarja popisovalec v operatih zemljiškega katastra, da pridelek, zaradi preskromnega obsega in naravnih značilnosti obdelovalnih površin, čemur bi mi dodali še nerazvitost kmetijske tehnike, nikakor ni zadoščal potrebam prebivalstva. Da bi zadostil potrebam za preživetje, ki seveda niso bile samo prehrambenega značaja in jih je pogojevala tudi denarna ekonomija, si je torej banovski kmet moral dodatno pomagati. Ženske so v mestu prodajale mleko, kolikor ga je dajala ena, ali pri imovitejših družinah največ po dve slabo raščeni kravi, ki so jih zaradi pomanjkanja volov pogostokrat uporabljali tudi kot vprežno živino. Prodaji so bili namenjeni tudi volna, ovčji sir, če so ga kaj pridelali, in zlasti jagnjeta ter perutnina. Moški so služili kot dninarji na večjih kmetijah, hkrati pa so obdelovali kupljena ali najeta zemljišča drugod v trŽaški občini. In prav pri tem je, kot smo videli, Že od samega začetka prišlo v poštev gojenje trte. Prizadevanja Matije Bana in Luke Hriba, da si kljub razpoložljivosti kolikor toliko dobrih zemljišč za primarne kulture okrog naselja priskrbita parcele pod kraškim robom in jih namenita vinogradništvu, potrjujejo vlogo te dejavnosti kot pomembni vir za vključevanje v denarno gospodarstvo. Vino ni bilo kot ostali poljedelski produkti neobhodno potrebno pri vsakdanji prehrani, zato so ga kmetje vsaj delno oddajali na trg in ga pretvarjali v denar, s katerim so potem zadoščali samim prehrambenim kot tudi raznim drugim potrebam. Naravno je torej, da so vinogradništvo, kolikor jim je uspelo, širili tako na vinorodnih območjih sosednjih vaških skupnosti kot na domačem kraškem svetu. Tržni gospodarski pomen je ta dejavnost začela izgubljati šele tedaj, ko se je vir denarnega zaslužka v skladu z

46


 

razvojem mesta, vse bolj osredotočil na govedorejo in mlekarstvo ter na vse pogostejše zaposlovanje zunaj kmetijstva.

Viri in literatura:

Archivio del Catasto Fondiario di Trieste:

Ausweis tih« die Benützungsart des Bodens für die Gemeinde Banne (1823).

Protocollo dei generi di coltura della Comune di Banne 1826. Operato dell'Estimo catastrale del Comune di Banne (1829). Biblioteca Civica di Trieste. Archivio Diplomatico:

Perticazioni de tutti li terreni essistenti nel Territorio della Cittá di Trieste (1647)

Ort Bany Beschrieben ... Im ...1777 von Dem Johann Anton Tognana von Tonnefeld.

Coscrizione de' Vini asistenti nelle Vilic del Territorio di Trieste 1780 e nelle rispettive Contrade del Territorio di Trieste, 1780. Coscrizione de' Vini prodotti nelle Vitle e nel Territorio di Trieste nell'anno 1782.

Registra detli Vini paesani spoditi nell'anno militare 1779. Protocollo detli =stati rilasciati a gnetli che spediscono Vini fuori Trieste, Anno Militare 1780 e 1781.

Registro delti attestati de' Vini Speditti nell'Anno Militare 1785. Archivio di Stato di Trieste:

C.R.S. Intendenza Commerciale per il Litorale in Trieste, b. 740. C.R. Governo in Trieste, b. 122, 206.

Pierpaolo Dorsi, La prima fase di funzionamento del sistema tavolare a Trieste: il lento cammino d'una riforma, v: Rivista di Diritto tavolare, Trst, 1984, letnik 2, št. l, str. 45-63.

Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. knjiga. DZS, Ljubljana 1970, str. 279-308.

Aleksej Kale, O vinogradništvu v Križu po nekaterih dokumentih iz obdobja okrog 1780, v: L'uomo e la vite - Človek in Irta, Provincia di Trieste - Tržaška pokrajina, 1987, str. 12-17.

Samo Pahor, Vinogradništvo na Težaškem do 18. stoletja, v: L' uomo è la vite - Človek in trta, Provincia di Trieste - Tržaška pokrajina, 1987, str. 5-7.

"Bani so novejšega datuma, izhajajo pa od Matije Bana". (zgod. del Samo Pahor). Primorski dnevnik. 1975.

Paštni v bregu pod kraškim robom

47

Picture

 

 

Na trgu v Stajah

48

Picture

 

BANOVSKI MIKROTOPONIMI

Pavle Merkù

Tukajšnji seznam banovskih imen je sestavljen izključno po zvočnih zapisih, ki jih je v prvi polovici septembra 1992 zbrala na trak Kristina Kovačič, njena informatorka pa je bila osemdesetletna Marija Ban, po domače Špeljánčeva. Zanesljiva metoda prve in jasna izreka druge na kvalitetnem posnetku sta mi omogočili precej veren zapis narečnih posebnosti. Dvojnost v izreki, ki sem jo opazil v marsikaterem primeru (n.pr. dóu : dúu), daje misliti, da so Bani na stičišču dveh vplivnih območij: na zahodu so Opčine, zadnja zahodna postojanka južnonotranjskega narečja na Tržaškem, kjer le zaznavamo vpliv mejnega kraškega narečja, kakršnega govorijo že Prosečani in Repentaborci, na vzhodu so Trebče s čistejšo južnonotranjsko narečno podobo, na jugu tik pod Bani pa so Ferlugi, do koder prihajajo z jugovzhoda še drugačne južnonotranjske ali kar že istrske poteze.

Imena sem zapisal v skladu z Ramovševimi temeljnimi spisi o slovenskih narečjih, vendar sem stvari tu in tam nekoliko olajšal: tako, recimo, pišem vedno «g» za zveneči velarni pripornik «y», ker banovski govor ne pozna velarnega zapornika. Pri pisanju redukcijskih vokalov sem sicer povsod rabil znake «a», «e» in «i», čeprav bi kazalo razlikovati med izidom redukcije zgodovinskega «a» in drugega «a», ki je tu nastal kot izid akanja: drugi, recimo mu sekundarni «a», ima temnejšo barvo od prvega, je vendar vsekakor bližnji prvemu «a» kakor «o», ki ga tu nisem čul. Toliko za strokovnjake.

Svojemu seznamu banovskih ledinskih imen po zvočnem zapisu sem dodal v primerjavo zapise iz karte in seznama Tržaško ozemlje, Ljubljana-Trst 1978 (odslej TO).

Po podatkih za identifikacijo krajev, ki jih je v ta seznam vnesla Kristina Kovačič, dodajam le, kjer je mogoče, razlago imen. Za ona imena, ki jih nisem znal zanesljivo ali vsaj z veliko verjetnostjo razložiti, nisem hotel tvegati zgrešenih predlogov: novo zgodovinsko gradivo, predvsem pa primerjanje z gradivom iz vsega slovenskega prostora bosta gotovo omogočila nove rešitve.

Sam sem bil presenečen, ko sem ugotovil, kako neznaten je tu odstotek imen tujega izvira in izposojenk. Tudi tu je pri nekaterih imenih kazen vpliv tergestinščine, medtem ko je vpliv italijanščine razmeroma omejen. Prevladujejo vsakdanji apelativi s prozornimi prilastki, vendar je število redkosti in nerazumljivih imen kar zanimivo.

Ta slika nam nikakor ne pomaga ugotavljati, kdaj je naselje Bani nastalo. Ime Báni, od Bánov, ni zelo staro, saj je nastalo kot množinska oblika po priimku Ban: ta priimek se pojavlja 1. 1499 v Planini, 1. 1525 na Proseku. Krajevno ime je torej moglo nastati že v prvi polovici XVI. stoletja. Če je naselje nastalo pred XVI. stoletjem, so ga tedaj gotovo imenovali drugače. Zgodovina krajevnih imen na Tržaškem je še premalo raziskana, da bi lahko zanesljivo pristopili k rešitvi preštevilnih imen.

Ko bi imeli na razpolago banko podatkov, bi naše delo steklo hitreje. Če so Furlani že začeli kopičiti podatke v toponomastično banko, ki naj pokrije vso Furlanijo in del mejnih dežel, se lahko tudi Slovenci lotimo take naloge.

49


 

SEZNAM LEDINSKIH IMEN

Baladučka = Baladurčka = Baladúča, Badalúčka TO Badalučka: položen svet med naseljem in Banovskim vrhom; ime je izpeljano iz imena Vitala dell'Argento, imenovanega Vidaluz (S. Pahor v Primorskem dnevniku 13.XI.1975) s kasnejšim prehodom začetnega v- > b- in redukcije nenaglašenih samoglasnikov.

banovski > Vrh

Baróuc, u Baróucu, Baróuci, u Baróucah = na Vfhi, TO Borovec, Borovc: vzpetina JZ od naselja; ime številnih borovih nasadov na Tržaškem je lahko nastalo v prejšnjem stoletju; ta gozd je nastal 1. 1885.

bèrjač (čekov Dúlanje Gúranje -), barjáč: «ograjeno dvorišče», verjetno iz frl. bearč «isto».

Bežažica, TO Bržežice: svet S od naselja.

Bičke, TO Ø: dolina in njiva SV od naselja; mlajša izposojenka iz italijansko-beneškega tržaškega narečja bieco «krpa» za drobne parcele.

Bršinka, Bršinke, TO Brješenka: obdelan svet pri naselju; verjetno iz
botaničnega imena bršljan/bršljin.

cesta -->Uùršk

Čúkou —> bèrjač, vrt

Dolina Lourínova, TO O; Granja dolina [Vrábčeva], TO Ø: pogosten apelativ je rad v zvezi s svojilnim ali/in opisnim prilastkom.

Dolinca, le v zvezi Ta mala Dolinca, TO Ø: njiva v Mandriji JV od naselja; manjšalna oblika prejšnjega apelativa se tudi rada druži s prilastki.

dóug ---> njiva   

Dréičkou - kantón

Drčne; Pr Drenah TO Pri drenih: dolina pri naselju; iz bot. im. drén. delanji - bèrjač griže, njive.

Dúu, u Dele, Dóu, u Duále, TO Dol: vrtača ob naselju del Baladučke: pogosten apelativ je rad v zvezi s prilastkom; še: Hrovatinov dóu u Máje, TO Hrovatinov dol; Krajne / Krájnje /Kránje dóu, u Krájnen d., TO Ø; Malalánou duu, - dóu, u -duleTO Malalanov dol; Máli dóu, TO O; Veliki dóu, TO Ø.

u Gábrah, TO Ø: hrib v Mandriji S od Banovskega vrha; iz bot. im. gaber.

Gácevac, TO Gecovica: svet S od naselja; iz bot. im. gác «robinija».

Glabačíca, TO Globoćica, Glu'b'čica: dolina SV od naselja; ime je izpeljano iz prid. globók in pripono -ica.

Gládouca, TO Gladovica, Gladovca: dolina SV od naselja; ni izključiti izpeljave iz osnove glad- «lakota» kakor pri redkih drugih ledinskih imenih; ime si taki kraji zaslužijo

50


 

zaradi slabe kakovosti zemlje; vendar se mi to zdi malo verjetno, ker je na Tržaškem doma izključno samostalnik lakot in iz njega so tu nastala imena za slaba zemljišča, prim. Lákešče, knjižno Lákotišče pri Trstu; naše ime je rajši nastalo iz prid. osnove glad-, prim. gladek, ali najverjetneje iz kakega bot. im. iz osnove glad, prim. gládež.

Grád, na Grádi, TO Grad: kraj na Banovskem vrhu, kjer je nekoč stal grad, v starih časih menda gradišče.

Griža, Griže, TO Griža: apelativ pomeni «kamenit svet», za etim. gl. ESSJ' I, 177 p.g. griža I; pogostno krajevno ime na Tržaškem je rado v zvezi s prilastkom: Dúlanja Dihanje -, TO Ø; Trébenske griže, Dúlanja Granja trébenska griža, TO Trebenska griža.

na Grušče, TO O: pašnik S od naselja; ime ponavlja apelativ grušč. Oranji - bérjač, dólína, njive, pliés

Hiša - Karuóna

Pr Hišcah, TO Ø: pašniki S od naselja; kjer so imeli pastirji zidana zavetišča Hrovatinou - Dúu

Pad jamo, Vrt pad jamo, TO O: vrt pri naselju; na Krasu pogosten mikrotoponim.

Jelaváča, TO Jelavec: svet V od naselja; iz bot. im. jela «jélka».

Jepliénca, TO Jeplenca: dolina blizu Bežažice, kjer so žgali apno.

Jerínou - vrt

Józlou - Pečina, Túrkouca

Kalárjevec, Kalárjeuc, TO Kolarjevec, Kolarjevc: dolina in ograde SV od naselja; sestavljeno s poklicnim imenom kolar ali z enoglasnim priimkom.

Kalauòz, pr Kalauózi, TO Kolovoz: S od naselja; ponavlja apelativ kolovoz. Kálič, pr Kaliče, TO Kalič, K'lič: S od naselja; ponavlja apelativ kalíč, manjšalnicah kale.

Kaluónja, nad Kaluónjo, TO Kolonija; ime je nastalo v tem stoletju, ko so pri bazovski cesti zidali šolo.

Kantòn Dréikou; TO Ø: pašnik S od naselja; mlajša izposojenka iz tržaškega italijanskega narečja canton «kót», sestavljena s svojilnim pridevnikom iz hišnega imena.

Karuóna, u Karuóne, TO Korona; Vrt Karuóna pr hiše, TO Korona za hišo: ime pomeni tu «travnik; lep, raven kos zemlje brez kamenja, kjer so lahko kosili» in je očitno iz tržaške italijanščine; pomenski prenos je temen; raba tega imena v tem smislu je videti enkratna.

Káu, Kóu = Stkan káu; po drugem informatorju Štèren kou, TO Stari kal, Stare kal; še: Za kálam dolina, TO Ø; narečno ime je povsem nemogoče razlagati iz pri. stár.

(France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-II, Ljubtjana, 1976, 1982.

51


 

Kopišče, Kopišče: ime dveh krajev v samem naselju ali v njegovi neposredni bližini, kjer «ni bla ana ruóba za uárat» (zemlja ni bila orna); ime izhaja iz apelativa kópa.

Kovačija, s Kovačije, TO Kovačija: ime hiše, kjer je oddavna delal kovač. krájne, krájne, kránje —> Dúu

Kránčevec, TO Ø: dolina Z od naselja; ime je izpeljano iz priimka Kránj(e)c.

Kuórt, u Kuórte = Gúranji bèrjač, TO Ø: drugi kuórt je bil Na Pliési; izposojeno iz frl. còrt «dvorišče» verjetno preko ustreznega tergestinskega apelativa; uo predstavlja slov. narečni vokalizem.

Kurják, na Kurjáke, TO Kurjak: del obširne občinske gmajne med Karuónco in Žemerájko; Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, Ljubljana 1894,490 p.g. krjak navaja: kurják... liotheum pallidum «perutninska uš»; vsekakor je ime videti izpeljano iz apelativa Ura «kokoš, samica marsikatere ptičje vrste».

Ledina, na Ledine, TO Ledina: njiva V od naselja; ime ponavlja apelativ ledina «neobdelana zemlja; s travo porasel svet».

Lourínou - Dolina

Lknja pr Uokruógelci, TO Ø ime jame S od naselja v Grižah.

Máj, TO Ø: ime najvišje vzpetine JV od naselja; morda v pomenu «mlaj», prim. ESSJ II, 161 p.g. maj; še Hrovatinov dóu u Máje. Malalánou -> Dúu

máli —> Dolinca, Dúu, Páred

Mándrja, na Mándrje, pr Mándarje, TO Mandrija, Mandrja: nekdanja posest družine Ustia, pozneje družine Bidischini iz Trsta.

Marava, TO Ø: rodoviten svet S od naselja; odgovarja apelativu morava «mlada trava», pogostemu ledinskemu imenu v slov. prostoru.

Meríšnce, TO Ø: potka iz naselja mimo Gradu proti JV; ime je sestavljeno s pripono -n-ica iz apelativa *merišče ali enakoglasnega mikrotoponima, prim. Merišče pri Medji vasi idr. (o tem P. Merk, La toponomastica del Comune di Duino Aurisina, Duino Aurisina 1990, 132, in F. Bezlaj, Slovenska vodna imena II, Ljubljana 1961, 17 p.g. Merinščica); vsem tem imenom je v osnovi mir, davna izposojenka iz lat. murus «zid»; meriš& pomeni «razvalina», iz njega izpeljano ime *Meriš [č]nica «pot k razvalinam/mimo razvalin»; banovski mikrotoponim je izražen v množinski obliki.

Njíuce, TO Ø: njive v naselju; manjšalnica apelativa njiva.

Njiva v zvezah: Nad njivami, Nad njiva; Dóuge njive; Delanje njive; Garanje njive; Velika njiva; za vse: TO Ø. Apelativ njiva je v slov. mikrotopomastiki zelo pogosten.

52


 

nóu - uográda

Packále —> Skála

Pápret, pr Pápreti, TO Ø: gmajna S od naselja; verjetno ponavlja bot. im práprot z disimilacijskim izpadom prevega «r».

Páred, TO Ø; ta Viéčji Pàred, in ta Máli Pàred, TO Ø: pašniki in stene SV od naselja; izposojeno iz frl. parét «stena» verjetno preko ustreznega tergestinskega ali italijansko-beneškega apelativa z intervokalično lenizacijo zapornika.

Hrte, na Pártah, Prti, TO Ø: ograda pri Frnéčah (Fernetiči); iz pravnega izrazoslovja «del (razdeljene parcele)».

Pečina [Józlava], TO Ø: ime več parcel okoli naselja; apelativ pomeni na Krasu

strmo jamo; še: Škúretava pečina, TO Škuretova pečina. Pečinka, TO Pečinka: dolina z njivo SZ od naselja; manjšalnica k pečina. Pezdóve, TO Ø; potka proti Z; sklopljenka s predlogom pod in samostalnikom

zid (pod zidóve ali pod zidóvi).

Plánta, pr Plánti, u Plánth, TO Ø: svet SZ od naselja; ime ponavlja tergestinski apelativ *plánta, prim. muglizanski plánta «(posamezna, osamljena) trta», a prim. tudi frl. plante «vrsta trt».

Na Pliesi, TO Ø: gorica sredi naselja, v zvezi Gorenji Pliés, TO Ø: plesišče ob naselju, kjer so nekoč 4. septembra ali prvo nedeljo v septembru priredili ples, ki mu je dala znamenje za začetek gospoda; pred plesom so nabirali mantenjádo, proste prispevke za godbo.

Poduórenco, TO O: ograde pod naseljem; prim. ESSJ II, 254 "ornica «vrsta trave, plevel»... dial. uarnica... Pogosto mtpn. Ornica, Ornice na jugu Krasa..."; tu je ime sestavljeno s predlogom pod.

Remiénte, na Remiéntah, TO Ø: nekdaj parcele sredi Kaluónje.

u Riébri, TO Ø: gmajna SV od naselja; ime ponavlja apelativ reber «vzpetina». Sekáre, u/pr Sekárah, u Vrémčeveh Sekárah, TO Ø: gmajna S od naselja proti Opčinam; morda iz lat. seccare «sušiti».

srédne —> Vršič

Stájce, u Stájcah, TO Gorenje in Dolenje stajice: svet JZ od naselja; pogosto ledinsko ime ponavlja apelativ stajica, manjšalnica k staja «hlev, v katerem živali niso privezane».

Stáje, TO Ø: danes je tu osrednji trg; gl. p.g. Stájce.

star —> Uográda

Stkan - Káu

Šikouca, u Šíkouce, TO Šikovica, Šikovca: vrsta parcel ob cesti proti Sežani na kraju, kjer je danes carina za blagovni promet.

na Škuáli, od Škuála, TO Školj, Škualj: njive V od naselja; ponavlja izposojenko škólj «skala, pečina; kamen, ki strči iz zemlje» iz it. scóglio.

Škúretau - Pečina

53


 

Štírenca, TO Ø: sprva ime vodnjaka pri v DúIenjeh Grižah; manjšalnica k apelativu štérna iz lat.cisterna.

Pr Topuólah, TO Pri topolih, Pr t'pualah: doline S od naselja; ime ponavlja bot. ime topol.

trébenski —> Griža

Túrkouca, TO Turkovica, Turkovca, in Túrkouca Józolova, TO Ø: ime dveh lukenj (majhnih jam) na trebenski meji; ime posesti iz priimka Turk.

uod Uopláza, TO Oplaz: travnik pri naselju; ponavlja apelativ opláz «del njive, ki je plug ne izorje».

Pr Uarého, TO O: križišče J od naselja; ponavlja bot. ime 'Oreh.

Pr Uográci, grémo u Uográce, pr Uográcah, TO Ø: obdelane površine SV od
naselja; apelativ ográdec «vrtíč».

uográda, le v sestavi: Uográda ne srédi, TO Ø; Nóva, uográda, Nuóve uográde, TO Nove ograde, Nuove u'grade; Stára uográda, TO Stare ograde, Stare uagrade; Velika uográda, TO Velika ograda, Velika u'grada; Vremčeva uográda, TO O; pogostno ledinsko ime ográda «zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu» je rad v zvezi s svojilnim ali opisnim prilastkom.

Uogredíca, TO O: parcele in njive SV od naselja; manjšalnica k ográda?

Uogredína, Pod Uogredína, TO Ø: njive SV od naselja; manjšalnica k ográda?

Uokruógelca, Lùknja pr Uokiuógelci, TO Okroglica, U'kru'gl'ca ali Ukru 'gl' ca: dolina SV od naselja; apelativ okróglica tu v pomenu «svet, zemljišče okrogle oblike».

Pr Uùršk, Uùrška usta, TO O: na V naselja; ime utegne biti istovetno z apelativom vržek «met, luča», prim. fraz. vržek semen, vržek se je ponesrečil. veliki —> Dúu

viéčji —> Kred

Vrábčeu —> Dolína, Sekira

Vrémčeu —> uogáda

vršič, le v zvezi Srédnje vršič, TO Srednji hrib: vzpetina V od Banovskega vrha; vršič je manjšalnica k apelativu vrh.

Vrt, z Vrta, TO Ø, tudi v sestavi Vrt Čúkou, TO Ø; Jerínou vrt, TO O; Vrt pid .Jámo - ,Jáma; Vrtu Stájah, TO O; pogosten apelativ se rad zveže s prilastkom.

Závod, u Závodi, pl. Závode, TO Zavod: svet SV od naselja; apelativ závod pomeni «nov, mlad gozd».

Žemerájke, TO Žemerajke: doline pri Frnečah.

Žléb, u Žlébi, u Žlébete, TO O: breg pri Frlugih; apelativ pomeni katerikoli kraj ali napravo, po kateri puščamo kaj teči ali po kateri kaj vlačimo, pomeni pa tudi «jasli».

54


 

SEZNAM 'PARCEL Z LEDINSKIMI IMENI

Ledinska imena so v začetku preteklega stoletja zbirali in zapisovali različni popisovalei po ustnem pričevanju številnih domačinov-lastnikov zemljišč, zato je v zemljiški knjigi (iz I. 1834), ki jo hrani Zemljiško-knjižni urad v Trstu, več različnih oblik istega imena. Pri tem je bržkone odigravalo svojo vlogo nepoznavanje krajevnega jezika kot tudi različna stopnja poznavanja jezikovnih oz. glasoslovnih pravil popisovalcev. Nepismeni domačini so v svojem jeziku posredovali imena zemljišč, ki so se prenašala in ohranila le po usmem izročilu. Zanimivo je, da so strokovnjaki zapisovali ledinska imena, tako kot so jih slišali, to se pravi tudi v sklonu, pri tem pa so večkrat preslišali ali izpustili predlog v/na/pri (primer: ledinsko ime Gúranje vrt; informator je ledinsko ime ustno zabeležil s predlogom "u Gurenjem vrte". katastrski izvedenec pa je v zemljiško knjigo zapisal "Guregnem verthe").

Ledinska imena, ki so zapisana v kurzivi' je posredoval prof. Samo Pahor.

Vrt - Verth

2 - 3   Zavod - Zavod, Savod

4   Vrt pr drènah - Verth per Drenach

5 - 7   Pr drénah - per Drenach

8   Vrt pr drénah - Verth per Drenach

9 - l l   Pr drénah - per Drenach

12 - 13   Dolina na škuále pr drènah - Dollina na Scolle

per Drenach

14   Uogradína u Zavode - Ogradina Savode

15 - 17   Zavod - Savodi, Savode, Savod

18   Glabačica- Globozizza

19   Zavod - Savodi

20 - 24   Glabačíca - Globociza

25   Zavod - Savo

26   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comune di Bane

27   Vrt u Stajah - Vdih u Staiach

28 - 29   Zavod - Savode

30 - 33   Griža - u Grisi, na Grise, rr Grise

34   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comune di Bane

35 - 36   Kalauòz - Calavase

37   Marmínta - na Marmintach

38   Glabačíca - Globozizza

39   Zavod - Savodi

40   Marmínta - na Marmintach

41 - 52   Uogradína - Ogradina

53   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Conirale di Bane

54 - 60   Uogradína - Ogradina

61 - ó3   Srednek doline - Srednech Doline

64 - 65   Uogradína - Ogradine

66   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comtom, di Bane

ó7 - 68   Krej griže - Krei Grisa

69 - 70   Uogradina - Ogradina

71 - 75   Zavod - Savod

76   Douga njiva - Douga gniva

77 - 78   Zavod - Savod, u Savode

79 - 80   Velika njiva - Velika gniva

81 - 82   Zavod - Savod, rr Savode

83   Žléb - u Siebe

84   Na Škuále - na Scole

85 - 87   Zavod - Savod

88 - 90   Na Škuale - na Scolle

91   Dolina na Škuale pr drènah - Dollina na Scolle

per Drenach

92   Venita njiva - Velica griva

93 - 97a   Douga njiva - Douga griva

97b   Douga njiva pr Velike njive - Dolga griva per

Velica griva

98 - 101   Douga njiva - Douga vriva

102 - 104 Nad njivama - nad Grivam 105   Zavod - Savode

106   Njíuca - Gniveza

107 - l 10 Nad njivame - nad Grivam 111 - 112   Ledina - Ledina

113 - 116 Nad njivame - nad Gnivam

117   Pr Urške eeste nad njivame - per orske zeste
nad Grivam

118 - 124 Pr Uùrške ceste - per Orlske zeste

125   Uàplaz - Oplassi

126   Pr Uùrške ceste - per Odseki zesti

127 - 131   Uàplaz - Uoplas, Oplasech

132 - 134 Ledina - Ledina

135   Ledina Jélavac - Ledina Jellavaz

136   Jélavac - Jellavez

137 - 138 Njiva pr drènah - Gniva per Drenach

139 - 141   Vrt - Verth

142   Vrteč - Vertech

143   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comune di Bane

144   Vrteč - Vertlich

145 - 14ó Kopfšče - Kopiszie

147   Srednje vrt - Sredgne verth

148   Vrt - Veri

149 - 150 Kopišče - Kopischie

151 - 153   Vrt pr hiše - Vert per Hische

154   Uàplaz - Uoplas

155 - 157   Vrtina - rt Vrthina

158 - 169 Bešêl - Bussel

170   Martinava dolina - Martinava dolina

171   Bešêl - Bussel

172 - 175 Badalúčka/Baladúčka hrib - Baladuzca Hrib 176 - 177 Hrib - Hrib

178   Badalúčka/Baladúčka hrib - Baladuzca Hrib

179   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comu« di Bane

180   Badalùčka/Baladúčka hrib - Baladuzca Hrib

181 - 183 Badalúča/Baladúča - Baladuza

184 - 185 Badalúčka/Baladúčka hrib - Baladuzca Hrib

186

187   Rièbrca, Njiva, Dóu - Rebriza, Gniva, Dou

188 - 190 Riébrca - Rebriza 191 - 194 Njíuca - Gniveza

195   Njíuca pr Mándrje - Gniveza per Mandria

196 - 197 Njíuca - Gniveza

198 - 199 Njiva pr ~drle - Gniva per Mandria

200   Dou - Dou

201   Pr Mándrje - per Mandrie

202   Karuóna pad zid - Corona pad Sid

203   Njiva pad zid - Gniva pad Sid

204 - 205 Kartična pad zid - Corona pad Sid

206   Vrt pr hiše - Verth per Hishe

207   Vrt - Verd?

208   Njiva pad zid - Gniva pad Sid

209   Kartična pr hiše - Corona per Hishe

210   Karuóna - Corona

55


 

211   Karuóna za hišo - Corona sa Hisza

212 - 217 Dou/Dúu - Dulla, Dou

218   Vrt pad skedenj - Verth pod Sckedem

219   Vrt pr hiše - Verth per Hishe

220   Vrt - Verth

221   Dou - Dou

222   Vrt - Verth

223 - 235 Dou/Dúu - Dou, u Dolk, u. Dolli, Dulle 236 - 247 Stajca - Staiza, u Staizah

248   Dùu - Dulle

249   Hrovatinu dou - u Crovatinavem Dolle

250   Dùu - Dulle

251 - 252 Hrovatínou dou - Crovatinavem Dulle, Crovatinavem Dolle

253 - 256 Dou/Dùu - Dou, Dolle

257   Stajca - u Staizah

258   Hrovatínou dou - u Crovatinavem Dolle

259   Stajca - Staizah

260 - 262 Dúu - Dulle

263   Hrovatínou dùu - Crovatinavem Dulle

264 - 265 Dou - Dou

266   Hrovatinu dou na Bešêle - Crovatinavem,

Dolle na Bussele

267   Hrovatínske dou pr banouskem konfine -

Crovatinske Dolle per Banoauscken konfine

268 - 278 Stajca - Staizach, Staiza, u Staizach 279 - 281 Vrt pr hiše - Verth per Hishe

282   Kavačíja - Covacie

283   Zavod - Savod

284 - 286 Vrt - Verth

287   Vrt za vasjó - Verth sa Vassio

288   Ledína - Ledina

289 - 294 Vrt - Verth

295

296 - 297 Vrt - Verth

298

299 - 301 Kopíšče - Copiszíe, Copischie

302   Kubi - u Kotte

303   Kopíšče - Copischie

304   Vrt pad jamo - Vert pod Jama

305 - 306 Senožièt pad Uórenco - Senoshet pod Orenzo 307 - 308 Vrtača - Vertatiche

309   Vrt, Njiva - Werth, Gniva

310   Garanje vrt - Guregnem Verthe

311   Njiva pr hiše - Gniva per Hisho

312 - 313 Garanje vrt - Guregnem Verthe

314   Pr hiše - per Hisho

315 - 326 Pad Uórenca - Pod Orenza, Pod Uorenze, Pod Uorenza

327 - 332 Bešêl - Bussel

333   Dou pr bánouskem konfíne - Dou per

Banovscken konfine

334   Hrovatinou dou na Bdele - Crovatinavem

Dulle na Bussele

335 - 350 Bešêl - Bussel, na Bussel 351 - 352 Pr škávame - per Scavame

353 banovska srenja -jusarsko zemljišče -La      
Comune di Bane

354 - 355 Uográda pr Velike puhte - Ograda per Veliki Poti

356   Marmínta - Marminta

357   Uográda pr Velike puhte - Ograda per Veliki

Poti

358   banovska srenja, jusarsko zemljišče - La

Comune di Bane

359 - 360 Pečina - Pecina

361 - 362 Dolina u Stajah - Staiach Dolina

363 - 364 Dolina pr jame - Dolina per Jame

365

366 - 377 Vrt v Stajah - Verth u Staiach, u Verthe u Staiach

378   Kopíšče - Kopistsche

379 - 387 Griža - Na Grisa, Na Grise, Grisa

388

389   Pečina - Pechina

390 - 394 Uográda pr Velike puhte - Ograda per Velicki poti

395   Marminta - Marminta

396 - 402 Uográda pr Velike puhte - Ograda per velicki poti

403 - 404 Marminta - Marminta

405 - 409 Uográda pr Velike puhte - Ograda per velicki poti

410   Marminta - Mantama

411   Uográda pr Velike puòte - Ograda per Veliki

Poti

412 - 413 Uográda pr Kalíče - Ograda per Katici

414 - 416 Marminta - Marminta

417 - 418 Dùlanja griža - Dulegnem Grise

419 - 420 Grižna - Grisna

421   Dolinca u Dúlanje griže - Dolina u dullenem
Grise

422 - 429 Bršínka - Bressinka, Beresinca, Beresinka, Beresincka

430 - 431 Stara uográda - Stara ograda

432 - 433 Bršinka - Beresinka

434   Stara uográda - Stara Ograda

435 - 436 Sekam - Sehara

437 - 443 Bršínka - Beressinka, Breghesinca, Bregheniza 444 - 448 Stara uograda - Stari Ogradi

449 - 452 Sekira - Sechara

453 - 467 Bršinka - Brejhesinka, Breghesincah, Beressincka

468 - 471 Dolina pr štièrnce - Dolina per Stienze, per Stienze Dolina

472

473 - 485 Uogradca - Ogradza, Ogradiza, Ograda - Ogradzach

486   Uogradca, Kuót - Ogradza, Kod:

487   Dolina u špíljah u Uográdcah - Dolina u Splita

u Ogradzach

488 - 489 Uogradca - Ogradiza

490   Uogradca pr trtah - Per tertach ograda

491 - 492 Stare kau - Stari Kau

493 - 494 Ta glabuáka dolina pad Uográdco - ta glaboca dolina pod Ogradza

495

496 - 499 Bršínka - Breghesinka, Bresinka

500 - 511 Stara uograda - Stara ograda

512

513 - 518 Stara uograda - Stara ograda

519

520

521 - 530 Marava - Morava

531

532 - 536 Stare kau - Stare kau, Starem kane

537 - 539 Grúšca - Grussia Grusza, Hruschtschi

540 - 546 Stare kau - Starem kalle, Stare kau, Stari kau

547   Uográda pr trtah. Stare kau - Ograda per
tertach, Stare kau

548 - 549 Njíuca pr trtah - Gniveza per Tertach

550   Uográda pr trtah, Stare kau - Ograda per

tertach, Stare kau

551 - 552 Pr trtah - per Tercah

553   Uogradca, Kuót - Ogradza, Koth

554

555 - 558 Pad Uogredíno - Pod Ogradim

559 - 560 Uogradca pad Uogredíno - Pod Ogradino Ogradizzo

561

562 - 563 Stare kau - Stari kau

564

56


 

565 - 566
567 - 568
569 - 570

571

572

573

574

575 - 577

578

579 - 581

582

583 - 584

585

586 - 590

591 - 592
593 - 594

595

596 - 608

609

610

6I1 - 6I2
613 - 615
616 - 6I8

619

620 - 623 624 - 63I 632 - 633 634 - 635 636 - 637

638

639 - 666

667

668 - 669 670 - 671 672 - 676 677 - 678 679 - 681 682 - 683 684 - 688 689 - 691 692 - 694

695 - 696

697

698 - 699

700

701 - 702
703 - 704

705

706

707 - 708
709 - 7I0

711

712 - 7I3

7I4

7I5 - 7I6

717

718

7I9

720

721

Prepáred - Prepuret

Uográdca - Ogradizza, Ogradiza

Uográdca h uogradínam - Ogradiza Ogradinam

Uográdca - Ogradizza

Uográdca zad za Zavod - Ogradizza sad sa Savod

Uográdca - Ogradizza Krej griže - Na Krei Grisa Túrkouca - Turcouza

Njiva pr Trébenske griže - Niva per Trebenske Grise

Pr Trčbenske griže - per trebenske Grise Uograda pr Trébenske griže - Ograda per trebenske grise

Pr Trébenske griže - per trebenske grise, Per trebensche grise

Maráva - Morava

Nuava uográda - ta nova ograda Maráva - Morava

Nuava uográda - Ta nova ograda, nova ograda Dolina pr Trébenske griže - Dolina per Trebenske grise

Dolina Maráva - Dolina Morava Za kau dolina - Sa kau dolina

Pr Krede - per parade

Uográda pr Párede - Ograda per Parade Za kau uográda - Sa kau ograda

Nuava uográda - ta nova ograda Pápret - Paprete

Nuava uográda - Nova ograda Na pad Škuále - na pod scolle Pr Pprete - per paprate

Pr Krede - Per parade

Sekára - Sechara, Secharach Dúu - Dulle

Sekára - Sechara

Pečine - Pecinach

Sekára - Sechara

Uográdca pr Sekárah - Ogradiza per Sechara Sekára - Sechara

Vrémceuca - Wremzouza

Bežežíca - Bessassiza

Vrémceuca - Wremzouza

Fercétouka ali Vrčmceuca - Fercetouka sive Wremzouza

Vrémceuca - Wremzouza

Fercétouka ali Vrémceuca - Fercetouka sive Wremzouza

Ledina - Ledina

Dolina pr hišče - Dolina per Hisse

Pr Sámarske puhte - Per Samarschem Pote

Pr Krede - per parade

Uográda pr Párede - Ograda per Parade Pr Krede - per Parade

Uográda pr Prede - Ograda per Parade Páred - per Parade, Parade

Stara uográda - Stara ograda Páred - per Parade, Parade

Dolina pr Sámarske puhte - Dolina per Samarscke Pote

Velika uográda - Ta velika ograda, Velika ograda

Dolina pr hišcah - Dolina per Hisse

Velika uográda pr hišče - Ta velika ograda per Hishe

Pr Kaliče - per Kalici

Dolina pr hišcah - Dolina per Hisse
Velika uográda - Ta velicka ograda

722

723 - 724

725

726 - 727
728 - 729

730

73I - 733 734 - 735 736 - 737 738 - 742 743 - 744 745 - 75I

752

753 - 754
755 - 767

768 - 769 770

77 l

772 - 776

777 - 778
779 - 784

785 - 786
787 - 788

789 - 797

798 - 799

800

80I

802

803 - 807

808

809 - 8I4
8I5 - 8I6

8I7 - 8I8
8I9 - 825
826 - 828

829

830 - 839

840

841 - 846 847 - 852 853 - 854 855 - 857

858

859 - 878

879 - 893

894

895

896 - 906

907

908 - 9I0
9II - 9I2

9I3

9I4 - 920 92I

Velika uográda pr hišcah - Ta velicka ograda per Hiszcah

Velika dolina - Velika Dolina

Prute Velike doline - Prute velicke doline Dolina pr Sekárah - Dolina per Sechara Dolina Sekra - Dolina Sekara

Dolina pr Sekárah - Dolina per Sicharach Tapuálca - Topoliza

Tapuálca ta dúlanja - Topoliza ta dulegna Dou - Dou

Pečnika - Pecinca

Ledina - Ledina

Nad dúlam - Na Dullam

Pad škuálam, nad dúlam, pr hraste - pod Scollam, na dullam, per Hraste

Dúu - Dulle

Malalánou dou, dúu - Mallalanavem Dulle, Dou, Dolle

Dolina nad Dlam - Nad Dollam Dolina Malalánou dou - Mallalanavem Dou Nad Malalanùvem dúlam - na Dullam Malalanavem

Malalánou dou, dúu - per Malalanavem Dulle, Dolle

Nad Dúlam - na Dullam

Velika uográda - u ta velicke ograde, Velicha ograda

Tapuálca ta gúranja - Tapoliza ta guregna

Ta mala dolina pr hišcah - Per Hiszha ta mala dolina

Pr hišcah - per Hiszhach, per Hiszhe, per Hiszha

Nuava uográdca - Ogradiza ta nova

Pr Sámarske puóte - per Samarscki Pote Pr Prede - Per parade

Pr Sámarske puhte - per Samarscki Pote Uokruógelca - Okreghelza

Uográda na Gládovce - Ograda na Gladauze Gácevac - Herzavez Varzavec, Gazavez Uográda pred Gáceucem - Ograda pred Gazavez

Grgovce - Gergouce

Kalárjevec - Callarieuze, Kolariavez Pr Pečine - per pecine

Pečina - Pečina

Žemerájka - Samaraicka, Samaraika, Samaraica

Pad Frnétič - pod Fernetich

Pr Frnéčeh - per Fernetich

Dóuga dolina - Douga Dollina

Pr Frnéčeh - per Fernetich

Žemerájka - Samaraica

Kóblarje - Koblarie

Žemerájka - Samaraicha, Samaraika, Samaraica

Gládouca - Gladauza

Dolina u Žemerájka - Dolina u Samaraika Šíkouca - Sizzauze, Sihouza, Schizouza, Sicouza

Uográda pad Frnétič - Ograda pod Fernetich Šíkouca - Schichouza, Sicouza, Schizouza Stara uográda - Stara uograda

Kuórt - Corte

57


 

Tloris naselja I. 1905

58

Picture

 

PODATKI ZA LETO 1905

BANI : naselje na tržaškem ozemlju, šteje 211 prebivalcev.

UPRAVA IN USTANOVE:

Načelnik podeželjskega okraja: Franc Ferluga Župan: Tomaž Daneu z Opčin, h. št. 295 Poljski čuvaj: Just Hrovatin z Opčin, h. št. 30 Poštni urad: Opčine

Župnija: Opčine

Šola: Opčine

TRGOVINA IN POKLICI

Trgovina jestvin: Angela Ceron, h. št. 23

Pomočnica pri porodu: Marija vd. Persinovič, h. št. 11

Zdravnik: dr. Joseph Bellen z Opčin

Gostilna: Just Vrabec, h. št. 25

Poljski izvedenec in pravni pooblaščenec: Valentin Kralj iz Trebč Prodajalna tobaka: Angela Ceron, h. št. 23

H.št. LASTNIKI   DRUŽINSKA

IMENA

I PERSINOVIČ Anton   ČUÁTOVE

2 PERSINOVIČ Valentin   BAGATÍNOVE

3 MALALAN Ivan   pok.Jožefa   MALALANOVE

4 RESIČ Ivan Marija   uòd RESČA

5/6 MILKOVIČ Jakob   UOČARJEVE

7 RAUBER Anton   JÚRJEVE

8 PERSINOVIČ Just    pok.Jožefa   JÓZLOVE

9 PERSINOVIČ Andrej   MÍHCEVE

10   ne obstaja

11 PERSINOVIČ Jože in Mihael   MAKLÁVAVE

12 JOSIČ Just   pok.Tomaža   VREMČEVE

13 ŠKERLAVAJ vd. Marija

14 HUSU Anton in Luka   pok.Jožefa   ČÚKOVE

15 ČUK Anton   pok.Ivana Marije ČÚKOVE

16 ŠKERLAVAJ Martin   pok.Mihaela   GRBÍNOVE

17 BAN Andrej   pok.Jurija   DRÉJKOVE

18 VIDAU vd. Ana   pok.Lovrenca   uòd KRÍŽMANA

uòd KJÉFKE

19 BAN Anton   pok.Antona   ZEDÁRJEVE

20 ŠKERLAVAJ Ivan   pok.Ivana Marije GORJÁNČEVE

21 MILKOVIČ Franc   pok.Antona   LOURÍNOVE

22BAN Mihael pok.Matije   VÓUKOVE

23 BURGSTALLER Joseph

59


 

24 MILKOVIČ Ivan Marija   pok.Andreja   pr KOKOŠÁRKE

25   VRABEC Just   gostilna   pr ČRVE

26 VIDAU Tomaž   pok.Gašperja   KAVÁČEVE

27   PERSINOVIČ Vencelj   pok.Gašperja   z VRTA

28 VIDAU Anton   župan (1910)   ŽEPÁNOVE

29 BAN Anton   pok.Matije   ZEDÁRJEVE

30 HUSU Mihael   pok.Gašperja   pr JUŠTÍNKE

31   BAN Jakob   pok.Matije   uòd JAPCA

32 BAN Franc   pok.Mihaela   GRBÍNOVE
33/34 BURGSTALLER Joseph

35 HROVATIN Jožef

36 VIDAU Luka   dediči   uòd KÁTE

37 VRABEC Ivan Marija   VRÁBČEVE

38 MILKOVIČ Ivan Marija   MÍHCEVE

39/40 HUBBY Cristina

41 ŠKERLAVAJ Ivan Marija   GERBINOVE

42 PERSINOVIČ Anton   pok. Tomaža

43 MILKOVIČ Ivan   pok. Antona   RÚŠKEČEVE

44 HROVATIN Jožef   BENEČÁNOVE

45 BAN Ivan   pok. Antona   ŠPELJÁNČEVE

46   BAN Ivan Marija in Alojz   z VRTA

47 MILKOVIČ Anton   uòd VÁNE

DUTÓUKNE

48 BAN vd. Antonija   CÍKNE

49 MILKOVIČ Ivan Marija   s KAVAČÍJE

50 HUSU Luka   ČUKOVE

51 HUSU Anton   ČUKOVE

52 GHEZZO Marija   GÉZNA

53 HUSU Lovrenc   pok. Justa   ŽEGULÍNOVE

54 VIDAU Kristina   pr MARÍKE

KAVÁČEVE

55   MILKOVIČ Jožef   pok. Antona

56 BAN Mihael   VARDJANOVE

57 GIROMETTA Guido

58 BAN Andrej   DRJKOVE

59 HROVATIN Just   BENEČÁNOVE

60 MILKOVIČ Ivan Marija   ŠPEHARJEVE

61 QUARANTOTTO & C.   ledenica

62 VIDAU Anton   pok. Tomaža   uòd LINE

SLÀUKNE

60


 

Uočárjevil. 1916 z leve: Tereza Ban - Zedarjeva, Vardo, Zelka in Severin so posnetek poslali možu in Mičetu Andreju na fronto

BeneRúskečevev.njem borjaču l 1. 1936 - Poldo Hrovatin, mala Just (Žuštele) in Romana

UočarjČúkovaDolenjem borjaču l. 1929. - Zadaj z leve: Albin Sardinšek iz Vipave, Vane Ban - Vrabčev, iče Milkovič in Miha Resič - Rtiskečev. Spredaj z leve Pepa Uočarjeva, Meri, Ana Milkovič (Šantla Ančka), Lorči Husu Čakova s sestrico Lučko v naročju in deček s Padrič

61

Picture
Picture
Picture

 

 

Skupina Banovcev pred vaško cerkvico I. 1989

62

Picture

 

HIŠNA ALI DRUŽINSKA IMENA

Pavel Vidau

Z nastajanjem vasi, torej s priseljevanjem in možitvami, so v vas prihajali novi ljudje, nova imena in priimki. Od prvotnih dveh družin, prva s priimkom Hribar, druga pa Ban - (I6I9), pridemo okrog leta I790 na enajst različnih priimkov, ki so naseljevali vas Bane/Bani (iz raziskave prof. Sama Pahorja, objavljene v Primorskem Dnevniku 13. nov. 1975). S tem prilivom novih ljudi se je ustvarjalo v vasi tudi posebno vaško narečje, ki je v tistih časih označevalo vsako vaško skupnost. Takšno stanje se je več ali manj ohranilo nekako do konca druge svetovne vojne.

Po tej težki preizkušnji za narodni obstoj in po korenitih spremembah, ki so si sledile, v svetovnem merilu, je tudi v malem vaškem življenju prišlo do pretresa raznih ustaljenih navad in običajev, torej življenja na vasi sploh in z njim tudi do spreminjanja narečja.

Hitra komunikacijska sredstva so čedalje bolj prodirala na podeželje, v vasi in s tem povzročala razpad zaprtih vaških jeder in domače govorice, ki so do tedaj označevala vsako posamezno vas. Vse bolj se je pričela izgubljati tista markantnost v izgovarjavi domačina, postajala je bolj enotna na širšem področju in s tem izgubila svojo specifično prvino. Kaj še ostaja mlademu rodu v spomin in opomin, da ne izgubi stika s svojimi koreninami? Ostala so ledinska imena, ostale so nekatere stare hiše in njihova hišna ali rodbinska imena, ki so izraz takratnega vaškega narečja, dela in življenja v tej vasi.

Zanimati se za svojo preteklost, odnosno za svoje korenine, za življenje in razvoj, za težave in stiske naših prednikov, za njihovo vsakdanje življenje, za govorico, ki so jo uporabljali v vsakdanjem občevanju in nazivanju, spada v kulturo enega naroda; njegove identitete in izvirnosti v tem velikem mozaiku narodov in ljudstev. Da se ohranirno taki, z vsemi svojimi posebnostmi, od jezika do kulture in lastne zgodovine, ne smemo zapadati v prilagajanja večinskemu narodu, kot pravilno ugotavlja v svoji knjigi "Misli o slovenskem človeku" dr. Anton Trstenjak, ki pravi: "Posebno, menda predvsem, res slovensko narodno vprašanje je naše postopno prilagajanje (asimilacija) z drugimi narodnostmi, s tem pa vprašanje narodne zvestobe in odpadništva.". V tej luči pričenjam ta zapis o hišnih ali družinskih - rodbinskih imenih vasi - Bani.

Če sklepamo po značilnosti teh hišnih imen, kako se je razvila vas, ugotovimo, da se je v Dúlanjem brjáče in okrog njega pravzaprav pričela ustanavljati vas kot taka. Tu so bile staje za ovce, tu je bil kau za napajanje živine in drobnice in voda tudi za druge domače potrebe. Tu je živela družina z vzdevkom Uočarjeve, ki se je ukvarjala z ovčjerejo. Medtem, ko je okrog Gúranjega brjáča in v njem samem, zmeraj sodeč po družinskih imenih, bilo obrtništvo ali rokodelstvo doma. Tako ugotovimo, da so bile domačije z vzdevkom Kováčeve, s Kovačije, Zedárjeve, torej družine, ki so se ukvarjale z neko obrtjo.

Že s temi par vzdevki smo nakazali, da se je v vasi pričelo razvijati tudi neko vaško narečje, v katerem so se oblikovala ta hišna imena. Vaščani so se prepoznavali

63


 

bolj po teh hišnih imenih kot po priimku samem. Če sedaj pogledamo malo bolj podrobno ta hišna imena, ugotovimo, da je večina le-teh samo preoblikovan priimek ali ime v vaško narečno rodbinsko obliko. Druga pa odražajo kako posebno značilnost v druŽini, neko odliko ali posebno družinsko zanimivost - hibo. Težko je ugotoviti z natančnostjo po tolikih letih, kako so se razvila nekatera družinska imena. V glavnem pa se starejši vaščani še spominjajo odkod imena izvirajo. Za nekatera pa imamo le približne razlage.

Če analiziramo sedaj tista hišna imena, ki so izvirala iz določenega poklica ali aktivnosti, ki so jo opravljale nekatere družine ali samo kakšen njihov član, ugotovimo, da je bilo v tistem času v vasi bolj malo različnosti v rokodelski dejavnosti, ki so vplivale na oblikovanje teh vzdevkov.

Pričel bi z že prej omenjenim vzdevkom Uočárjeve bili so ovčerejci, ki so bivali v Dúlanjem brjáče; prav v tej hiši imata sedaj svoj sedež zadruga Ban in SKD Grad. Bila je ena zadnjih domačij, ki je imela še po drugi svetovni vojni ognjišče v sredini kuhinje, poleg nje je bil hram, kjer je bila mjéntrga za kruh in druge hišne potrebščine. Zmeraj v tem brjáče je bila hiša od Pepelínke: tako so jo imenovali, ker je njena gospodinja nabirala pepel po vasi in ga nato prodajala pericam za lug uporabljen za pranje. V sredini vasi so bili Vrdjáneve: tu je bil dom vrdjana - čuvaja. V gornjem delu vasi najdemo vzdevek Žepánove, ker je bil tu župan doma. Dve hišni irneni sta skoro enaki, saj imata isti pomen; razlikuje ju samo neka podrobnost: Kaváčeve, kot pravijo starejši vaščani, so kovali pretežno poljsko orodje, s Kovačije pa so se ukvarjali s kovanjem vprežne živine in s priprego, ker so stanovali tam, kjer se začenja klanec v hrib. V Gúranjem brjáče naletimo tudi na dom Zedárjeveh: tu so domovali zidarji. Tudi iz drugih nagibov so se razvila različna hišna imena, kot npr. Bogatinove: ta domačija, kot se spominjajo priletne ženske, je posedovala lepa polja in tudi drogerijo, kjer so prodajali petrolej in tudi sladkarije za otroke. Čuátove: tako so imenovali dom krojača, ki je šepal. S Prtuóna : velika dvoriščna vrata so razlog za takšno hišno ime; ta hiša je imela še eno drugo zanimivost: nekaj let je bila tu nastanjena finančna straža, ki je lovila tihotapce, ki so iz Trsta ilegalno izvažali različno blago kot je sol, tobak in drugo. Domačija imenovana Speljánčéve ima zelo zanimivo ozadje: ko je gospodinja, ki je ostala mlada vdova z otroki, ki so odraščali v revščini tistih časov, preskrbela katerega izmed njih z delom (če jo je kdo vprašal), je imela v navadi reči vndr se je spjálo ses damačga gnlezda (vendar se je speljal iz domačega gnezda). Uro budilko so nekdaj imenovali žvrgolin. Prvi, ki so imeli v vasi to budilko, so jih poimenovali Žegolínove. Še se spominjajo, kako so hodili poslušat to uro budilko, ki je v tistih časih vzbujala radovednost otrok. Vzdevek Benečánove so nadeli priseljencem iz Istre, ki je v davnih časih bila pod beneško republiko. Tudi lenoba pri opravljanju domačih del je dala povod za vzdevek pr Ljene. Rúskečeve: tako so imenovali hišo, kjer je bil gospodar rdečelasec. Grbínove: lastnik te hiše je bil majhne in zgrbljene postave - odtod tudi takšno ime. Za hišno ime, Gorjánčeve sta dve verziji: prva trdi, da se je gospodar priženil iz gúranjega dela vasi, druga pa, da je bil ob praznikih oblečen v neko gorjansko nošo z Žametnimi hlačami do kolen in dolgimi nogavicami. Za vzdevek akne sta spet dve razlagi: ena pravi, da so imeli cikaste krave, druga pa, da so bili pri tej hiši zelo trmasti in vztrajni, da so zmeraj cikali v nekaj ali nekoga. Za hišno ime Uukne sta tudi dve razlagi: ena trdi, da so imeli pri hiši zelo napadalnega psa volčjaka, druga, da se je njen prvotni gospodar pisal Vouk.

64


 

Sedaj poglejmo še tista hišna imena, ki so samo spremenjeni priimki ali imena preoblikovana v vaško narečno rodbinsko obliko. Priimek Čuk v Čúkove, priimek Vremec v Vrbičeve, Križmanove, spremenjeno ime Kristjan, tako se je imenoval predhodnik v tej hiši. Dréjkeve: po prvotnem gospodarju Andreju. Míhceve -spremenjen priimek Milkovič: ta gospodar je bil potomec pastirjev pri premožni družini Bidischini. Lourínove: domačija poimenovana po Lovretu. Vrábčeve, po priimku Vrabec. Júrjeve: domneva se, da je bil nekdo v družini po imenu Jurij. Špehárjeve po priimku Špehar. Rdeč - Resič. Sabótčeve - Sabotič. Malalánove - Malalan in nazadnje bi dodal še pr Mjétke ses sta: stanovala je ob stajah z ovcami, pr Luávrete - Lovrenc, pr Malike - Marija, pr Káte - Katarina in pr Juštinke -Augusta.

Ob zaključku te raziskave o družinskih imenih se misel vrača v današnji čas in probleme sprtosti in razdvojenosti, ki vladata med nami, medtem ko nas večina vse bolj potiska na rob upravno-političnega dogajanja in odločanja v tem labilnem sistemu. Če ne bomo znali uveljaviti naše ustvarjalnosti, če ne bomo složni, kjub vsem različnostim, ki so med nami, se bomo porazgubili v večinskem narodu. Da se to ne bi zgodilo, moramo krepiti kulturo jezika ter moralno zavest pripadnosti narodu, ki je kljub svoji majhnosti preživel skozi vso zgodovino. Veliko odgovornost pri tem imajo starši še posebno v mešanih zakonih. Zgled sožitja dveh jezikov in kultur pomeni bogatitev otroka in njegove osebnosti, je stvar večsmerne razgledanosti v vsakodnevnem dogajanju v ožjem in širšem pogledu v tem hitro spreminjajočem se svetu.

Ni si mogoče zamišljati življenja na pragu dvajsetega stoletja na tem ozemlju, kjer se prepletata dve različni kulturi in dva jezika neupoštevajoč potrebe spoznavanja tistega, ki nam stoji ob strani. Tako odklonilno zadržanje pomeni siromašenje duha in misli za vzajemno konstruktivno sožitje med narodi.

Na pokrajinski cesti za Opčine stoji znamenje -
pil, kjer so se ustavljali pogrebci. Na njem je
vklesan napis "Tukaj počivajo s pokojnimi od
Banov - Bane 1897"

65

Picture

 

Prehod pred kalono v Gorenji borjač

66

Picture

 

KRAŠKA HIŠA

Peter Furlan

Gradnjo kraške hiše so pogojevali fizično-geološki, klimatski, antropološki, gospodarski in drugi dejavniki, ki so vezani na kulturno dediščino in na problematiko etničnih komponent, poleg tega pa so seveda pomembne tudi posamezne zgodovinske faze njenega nastajanja. Kraška hiša se je razvijala in preoblikovala ter prilagajala danim okoliščinam, vendar v skladu ter ustrezno s prvinskimi načeli; različne sestavine so se med, seboj harmonično dopolnjevale, tako da je vladala svojevrstna skladnost med novim in starim.

Kras je bil vedno pod vplivom sosednjih območji, tržaški Kras pa je bil še posebej izpostavljen beneškemu vplivu, tako kar zadeva znanje in izkušnje kot tudi na področju gradbeništva (npr. uporaba lesa ali loka namesto kamnitega arhitrava).

O naselju Bani in njegovi arhitekturi je bilo v poljudni in strokovni literaturi le malo napisanega. Manjše in razpotegnjeno naselje leži na pobočju Banovskega hriba (n.v. 447 m) in je dostopno s pokrajinske ceste Opčine-Bazovica in z državne ceste 202. Lahko bi tudi trdili, da so prav nove prometnice v zadnjih desetletjih še bolj odrezale vas s pripadajočo katastrsko občino vred, namesto da bi jo povezale z ostalimi naselji na Vzhodnem Krasu in širšo okolico. To je razlog, zaradi katerega je to naselje Že od nekdaj ostajalo ob robu vsega dogajanja in razvoja na Krasu.

Bani so nastali razmeroma pozno in ne sodijo v tipologijo izrazite kraške, kot tudi ne primorsko-istrske vasi. Znanost in vedenje o gradnjah so pri Banih prilagodili na osnovi gradbeniških usmeritev, ki so značilne za dve geološki področji: apnenčasto na Krasu in peščenjakovo v Bregu. Zato se je razvila različna tehnika izdelave in uporabe kamna, ki je bila odvisna od njegove večje ali manjše trdnosti in odpornosti. Stare hiše imajo vzidane tudi kamne iz peščenjaka (npr. jerte - kamniti okenski okviri), čeprav so pretežno iz apnenčaste zidave, kar dokazuje, da so prebivalci Banov težili k mestu, od koder so kmetje, delavci in dninarji prinašali siv kamen, ki so ga v kamnolomih in deloviščih odvrgli pri lomu.

BeŽen kronološki pregled nastanka in razvoja kraške hiše nas bo vodil v spoznavanje tipologije banovske hiše in urbane strukture tega naselja. Začetki razvoja segajo v prazgodovino, v obdobje gradišč, ki so stala na kraških vzpetinah. Kasneje so začeli bivališča graditi na slemenih gričev in bregov ter na nerodovitnem kraškem svetu. Prvi domovi so bile enocelične kamnite zgradbe, ki so izhajale iz okroglih lesenih kolib iz pletiva in ilovice. V kasnejših obdobjih se je hiša izpopolnila v leseno pravokotno zgradbo, pozneje pa se je uveljavila najpreprostejša oblika kamnite zidave. Šele od I0. stoletja dalje se je verjetno začelo razvijati bolj zapleteno stavbarstvo, za katerega postaja značilna zidava z malto. Kritina je bila slamnata, le v redkih primerih skrlata. Zaradi zahtevnosti izdelave so si samo premožnejši lahko privoščili kritino iz kamnitih plošč. Najstarejša primorska hišna oblika je "ognjenica", ki izvira iz enocelične stavbe z odprtim ognjiščem na tleh. Dim ni imel neposrednega odvoda, dvigal se je pod ostrešje ali strop bivalnega prostora in se prosto valil skozi visoko

67


 

postavljene line. Na podstrehi je bil senik, ki je zagotavljal boljšo toplotno izolacijo. Zaradi vse pogostejših požarov so kasneje umaknili ognjiščni prostor ob steno. V I6. in I7. stoletju so na Krasu in v slovenski Istri začeli ločevati kuhinjski del od bivalnega prostora, kateremu so prislonili kaminsko hišo (spahnjenca ali kur), njen strop izoblikovali v napo, nad njo pa sezidali dimnik. Slednji je pri tovrstni izdelavi postal neobhoden, čeprav ga prej niso poznali.

Postopoma se je pritlična in enoprostoma stavba izpopolnjevala v enocelični dom; hiša se je širila in nadgrajevala, gospodarski prostori so se dopolnjevali z bivalnimi v združeno in funkcionalno celoto - nastajala je kompleksnejša, toda enostavno in logično zamišljena enonadstropna hiša, s približno tako prostorsko in funkcionalno razporeditvijo: v pritličju so bili kuhinja, hlev - štala in klet, v nadstropju kamre, senik in kašča. Pod stopniščem ali v neposredni bliŽini je bil svinjak - hlev.

Zunanje stopnišče ima pomembno vlogo pri kraški hiši kot povezovalni in oblikovni element. Od njega je bilo odvisno, kako sta bila organizirana nadstropje in zunanji hodnik (gank ali baladur oz. loŽa). Kasneje se je uveljavilo tudi notranje stopnišče, vendar vedno v smislu izpopolnjenega in obogatenega stavbarstva, nikakor ne kot pokazatelj višje premoženjske ravni. Dimnik in stopnišče sta edina vertikalna elementa, ki se pojavita v kraški hiši, pri kateri so predvsem poudarjene horizontalne linije - gank in streha z majhnim naklonom. Predvsem dimnik je bil predmet stilnega oblikovanja, tako kot portal ali kalona. Z uvedbo notranjega stopnišča je leseni gank izgubil prvotno vrednost povezovalnega elementa. Skrlato in slamnato kritino je v I7. stoletju izpodrinil opečnati korec, ki je spremenil strmi naklon ostrešja v položnega.

Tudi odprt prostor pred hišo-borjač v kraški arhitekturi zavzema prav tako pomembno vlogo kot hiša - bivališče in gospodarska poslopja. Dvorišče so na Krasu zaprli s kamnitim zidom, v katerega so vzidali portal. Taka oblika domačije se je povsem razvila v 2. polovici I8. stoletja, ohranila pa se je še v 20. stoletju. Od njegove oblike in povezanosti s stavbami ter sistemom posameznih dvorišč je bila odvisna tudi urbanistična zasnova same vasi, bil pa je tudi središče vseh dejavnosti druŽinske skupnosti. Za razliko od drugih območij, npr. mediteranskega, je bilo kraško dvorišče namenjeno eni sami družini. Borjač je bil vedno sklenjen sistem, navadno obdan s stavbami in z nadkritim prehodom, v katerem so bili gospodarski prostori. Razdeljen je bil na različne dele, ki so pripadali posameznim družinskim enotam. Po* zgledu beneško-furlanske arhitekture je bil ta prostor namenjen več družinam. Drugi tip dvorišča, ki ga zasledimo na Krasu, združuje gospodarska in bivalna poslopja. Slednja omejujejo dvoriščni prostor na eni ali dveh straneh, na ostalih pa visok zid. Tretji zelo razširjeni tip je borjač, ki ga obdaja hiša in nekateri njeni gospodarski deli na eni strani, na drugi zid s portalom, ob njem pa skedenj s senikom na podstrehi. Ostali tipi so značilni za naselja ob robu kraške planote, kjer se je poleg poljedelstva in živinoreje razvila še tretja panoga - ribištvo. V takih naseljih so stavbe gručasto razvrščene in se naslanjajo na ulico.

Ograjeno dvorišče je nastalo iz potrebe po zaščiti, tako klimatski (burja) kot pred zunanjo nevarnostjo in iz želje po zasebnosti. Na cesto je bila obrnjena slepa fasada ali slep zid, borjač pa se je večkrat odpiral na vrtove in vinograde. Od načina povezave dvorišč je bila odvisna tudi urbana struktura vasi, ki so jo pogojevale morfološke značilnosti terena in ekonomske zmogljivosti prebivalstva. Dvorišče je bilo včasih

68


 

razporejeno v nizih hiš, ki so bile postavljene na plastnicah vzdolž ali pa pravokotno na glavno cesto, ki je šla skozi vas - in tvorile t. i."aglomeracije na sinklinali", le podaljšano teraso pred hišo (primeri v Mačkoljah, Ricmanjih in drugod). Drugi primer povezave dvorišč je neusklajeno nameščanje dvorišč in hiš z velikimi prazninami in brez določenega reda; vaŽna je bila lega oz. osončenost posameznih stavb (npr. Repen). V obeh primerih imamo osrednji trg, ki ne vključuje cerkve. Ta stoji na ulici ali pomaknjena na rob vasi. Okrog cerkve je pokopališče, ki ga obdaja zid, in tvori samostojen, zaokrožen in nevtralen organizem. Glavni trg sestavljajo vodnjak in javni objekti (gostilna, trgovina), v nekaterih primerih je sredi njega zasajeno drevo, navadno lipa. Naslednja dva tipa urbanega sistema sta:

  1. razpotegnjene vasi vzdolž zelo prometne ceste (npr. Prečnik)

  2. vasi na obrobju Krasa (npr. Križ in Kontovel).

Zgoraj navedeno velja tako za tipologijo kot za urbanizem teh vasi.

Današnjo podobo so vasi v glavnem dobile v I9. stoletju in zelo malo je hiš, ki so datirane pred tem časom. Večina hiš je prenovljena ali prilagojena novim potrebam.

Pri Banih lahko opazimo različne elemente kraške urbanistične strukture. Domnevamo, da se je naselje razvilo najprej na južnem delu, t. i. Gorenjem borjaču na stičišču treh poti, ki so v preteklosti imele veliko bolj pomembno vlogo kot danes -povezanost z mestom, Opčinami in Trebčami, bližina vode (vodnjak pri Badalučki), rodovitne zemlje v Dolu in posestva Mandrije. Vas se je širila proti severu vzdolž ceste, ki je vodila do druge povezave z omenjenima vasema in ki je sčasoma prevzela vlogo glavne prometnice. Iz starih katastrskih map in popisov je razvidno, da se vas od leta 1822 do leta I933 ni veliko spremenila, ohranila je homogenost in strnjeno strukturo. Število prebivalcev se je v začetku tega stoletja skoraj podvojilo in število hiš oz. družin, je postalo dvakrat večje (I8I8 - I30 prebivalcev. in 24 hišnih številk; I9I0 - 235 prebivalcev in 53 hišnih številk). Urbana struktura naselja se je ohranila, ker se je vas širila pretežno v dve smeri, to je na severozahodno ter na severno stran prometne vpadnice.

Naselje sta v preteklosti sestavljala dva borjača, Gorenji in Dolenji. Ta dva dela se razlikujeta po tipologiji. Gorenji borjač je sestavljen iz velikega dvorišča, okoli katerega so nastajale in se razvijale hiše ter gospodarska poslopja. Z dvorišča se odpira prehod na juŽno stran, na vrtove in njive v obdelanem Dolu. Na borjač gledajo glavna pročelja hiš z zunanjimi stopnišči in baladurjl. Vas se počasi spušča do Dolenjega borjača, kjer so hiše razvrščene v nizih vzdolž poti, dvorišča so obrnjena na notranjo stran, hišne fasade pa fizično določajo ulico. Gospodarski in bivalni prostori se nizajo. Opaziti je, da je v obdobju, ko se je vas širila, prevladoval slog obmorskih vasi; uveljavila so se dolga zaporedja poslopij z notranjim dvoriščem med nizi. Tako dvorišče je dajalo vtis varnosti in zaščite pred zunanjimi vplivi. V njem je potekala vsa gospodarska in družbena dejavnost družine.

Od leta I822, ko je bilo že nakazano današnje staro jedro, do leta I933 se naselje ni bistveno spremenilo. Stare ali zastarele hiše so prenavljali, dograjevali nove prostore, tako da sta se danes ohranili nekdanja podoba vasi in njena prvotna struktura. Po drugi svetovni vojni so prebivalci začeli opuščati stare in razpadajoče hiše, tako da so propadale, ker so bile izpostavljene nemilosti časa. Pri predelavi starih stavb in zidavi novih so v preteŽno kmečkem naselju začeli prevzemati sočasne izglede večjih središč,

69


 

pogosto brez funkcionalnega prilagajanja, in graditi nove domove zunaj vaškega jedra. Razvila se je za našo dobo značilna disperzna gradnja: nova hiša stoji ob vaškem centru, toda osamljena na parceli, po možnosti sredi nje, odmaknjena od vseh ostalih stavb, neupoštevajoč gabarite in najenostavnejša ter najosnovnejša načela tipične kraške gradnje.

Tako se izgublja umetniška, zgodovinska, kulturna vrednost kraških stavb, uničuje se krajinska podoba, ki jo ustvarja svojevrstna kraška arhitektura. In vendar se danes, v smislu vrednotenja materialne kulture, veliko govori o agrarni ali ruralni, oz. kmečki ali ljudski arhitekturi, ki naj bi bila zakladnica idej in vodilo zdajšnjim projektantom. In zdi se naravnost paradoksalno, da imajo meščani večji smisel za estetsko vrednost kraške hiše in da veliko bolj cenijo prvinske oblike, naravna razmerja in razporejenost njenih elementov. Najbrž bo treba počakati še nekaj časa, da bo zopet všeč tudi nam vsaj v tolikšni meri, da bomo spet pridobili smisel za ljudske oblike in znova posegli po teh vrednotah.

Žepánov hlev

70

Picture

 

Kritine Žepánove hiše in hleva z vzidanimi skrilami za odvod deževnice

Visoki zid, ki obdaja Gorjančev vrt v Stajah

71

Picture
Picture

 

LASTNIKI LETA 1823*

HIŠE IN POSLOPJA

POVRŠINA VKLJUČNO

PRIIMEK in IME   STAN   H.ŠT   VRSTA   Z DVORIŠČEM

(kvadratne klaftre)

BAN Blaž   kmetovalec   23 enonadstropna hiša in dvorišče   44

hlev pokrit s slamo in dvorišče   16

portal in dvorišče   30

BAN Ivan   kmetovalec   14 enonadstropna hiša in dvorišče   55

hlev pokrit s slamo   18

hlev   10

BAN Kristjan   kmetovalec   15 enonadstropna hiša   16

pritlična hiša   8

hlev pokrit s slamo   2

BAN Matevž   kmetovalec   I6 enonadstropna hiša   11

hlev pokrit s slamo in dvorišče   I2

BAN Peter   kmetovalec   12 enonadstropna hiša in dvorišče   28

hlev pokrit s slamo in dvorišče   35

BAN Tomaž   kmetovalec   13 enonadstropna hiša in dvorišče   19

hlev pokrit s slamo   I 8

BAN Valentin   kmetovalec   24 enonadstropna hiša in dvorišče   II

25 gospodarsko poslopje in dvorišče   50

hlev pokrit s slamo in dvorišče   38

BAN Valentin   kmetovalec   26 enonadstropna hiša in dvorišče   28

   31 enonadstropno gospodarsko poslopje   38

portal   17

hlev pokrit s slamo   7

hlev pokrit s slamo   8

BIDISCHINI Andrea   posestnik   27 cerkev in trg   27

28 dvonadstropna hiša, dvorišče in hlev   684

ČUK Jožef   kmetovalec   I0 pritlična hiša in dvorišče   55

33 hlev pokrit s slamo   7

gospodarsko poslopje in dvorišče   19

ČUK Matija   kmetovalec   l l pritlična hiša in dvorišče   14

podrtija in dvorišče   88

razvaline   8

FERTHEL Jakob   krčmar   17 enonadstropna krčma in dvorišče   33

KOVAČ Jožef      kmetovalec   I9 hlev pokrit s slamo   3

podrtija in dvorišče   54

72


 

MALALAN Peter   kmetovalec   2 enonadstropna hiša in dvorišče   22

hlev pokrit s slamo   4
podrtija in dvorišče

MILKOVIČ Anton   kmetovalec   3 enonadstropna hiša in dvorišče   20

hlev pokrit s slamo   9

hlev pokrit s slamo   12

MOŽINA Mohor   kmetovalec   I8** enonadstropna hiša in dvorišče   59

PERČINOVIČ Anton   4 enonadstropna hiša   9

gospodarsko poslopje   27

razvaline   14

PERČINOVIČ Gregor   kmetovalec   21 enonadstropna hiša   14

pritlična hiša, dvorišče in hlev   58

hlev pokrit s slamo in dvorišče   19

PERČINOVIČ Nikolaj   kmetovalec   6 pritlična hiša in dvorišče   95

hlev pokrit s slamo

hlev pokrit s slamo   6

PERČINOVIČ Rok   kmetovalec   I enonadstropna hiša in dvorišče   94

hlev pokrit s slamo   7

podrtija in dvorišče   49

PERČINOVIČ Valentin   5 enonadstropna hiša   8

pritlična hiša in dvorišče   43

hlev pokrit s slamo   15

ŠKRLAVAJ Lazar   kmetovalec   22 enonadstropna hiša in dvorišče   64

hlev pokrit s slamo   32

VIDAU Matija   kmetovalec   20 enonadstropna hiša   19

portal z dvoriščem   14

kovačija in dvorišče   43

29 hlev pokrit s slamo   9

30 hlev pokrit s slamo   10

VREMEC Blaž in Mihael kmetovalec   8 enonadstropna hiša in dvorišče   37

gospodarsko poslopje in dvorišče   90

gospodarsko poslopje   14

9 podrtija in dvorišče   I O

VREMEC Jakob   kmetovalec   7 enonadstropna hiša   11

hlev pokrit s slamo in dvorišče   17

banovska srenja   vodnjak   15

* lz uradnega seznama stavb v davčni Občini Bani (Protokoll der Bau Parcellen der Gemeinde Banne) ** Popis iz l. 1824: h. št. 19

73


 

Opuščeni vodnjak iz laporja pri Badalučki

Detalj šape z vklesano letnico 1849 in stilizirano helebardo tržaške občine

74

Picture
Picture

 

OBČINSKI VODNJAK PRI BADALUČKI

1843 - 1850 Enrico Halupca

Oskrbovanje z vodo je na kraškem ozemlju zaradi posebnih hidrografskih razmer in odsotnosti vodnih tokov s površja predstavljalo stalen in pereč problem, dokler niso zgradili vodovodne napeljave povezane z izvirom v Štivanu'. V podeželskih središčih tržaškega zaledja je bilo v I9. in na začetku 20. stoletja mogoče vprašanje pomankanja vode rešiti le z gradnjo občinskih vodnjakov za zbiranje deževnice, ki so jo drugače vpila apnenčasta tla. Leta I825 je bil v Trstu imenovan poseben občinski urad - Mestno gradbeno nadzorništvo - ki se je ukvarjal z gradnjo vodnjakov. Urad je bil neposredno odvisen od Mestnega magistrata in je imel posvetovalno vlogo; izreči je moral svoje mnenje o načrtih za gradnjo vseh vodnjakov. Predračun za gradnjo, ki ga je predstavil Mestni magistrat, je vsekakor morala odobriti vlada, pred odločitvijo pa se je obrnila na svoj posvetovalni organ, imenovan Cesarsko kraljevo vodstvo za gradnje'. Takšna vrsta birokratske organiziranosti ni bila vedno dovolj učinkovita, saj se je večkrat zgodilo, da se je gradnja nekaterih javnih del vlekla leta in leta. Zgodovina občinskega vodnjaka pri Badalučki je v tem pogledu značilna. Poglejmo jo skupaj.

ŠTIRNA PRI BADALUČKI

Badalučka je mikrotoponim, ki izvira iz starejšega imena Vidaluzcha. Zasledimo ga že v pisanih dokumentih iz druge polovice I6. stoletja. Ime pa se je ohranilo še do začetka I9. stoletja; z njim so označevali veliko zemljiško lastnino nekega Vitaleja ali Vidaluza, ki je pripadal mogočni rodbini dell'Argento. Kasneje pa so ta zemljišča prešla

v last drugih družin zemljiških gospodov kot so bili Ustia, Bidischini in Burgstaller. Med enim od prepisov lastnine je leta I808 ena od strank izročila notarju zanimivo mapo, ki jo danes hrani Državni arhiv v Trstu', na kateri je jasno označeno, kje leŽi Vidaluzcha. Na mapi so še številne zanimivosti kot na primer nekdanje cestne povezave ter občinski vodnjak, ki je že tedaj obstajal. Iz drugih virov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv pri Mestni knjižnici v Trstu'' pa je razvidno, da je bil vodnjak zgrajen še prej, v letih 1794-I795, čeprav je bil tedaj izdelan obrtniško in s slabim materialom. Takoj se je izkazalo, da je vodnjak neprimeren in pomanjkljiv; Že petdeset let kasneje je problem zaradi pomankanja pitne vode zopet postal pereč.

1 Glej S. CURTO: Sviluppo storico del problema idrieo della eittil di Trieste, Državna tiskama. Trst 1938, str. 92.

2 Glej P. DORSI: L'Archivio Piani della Direzione delle Fabbriehe del Litorale 1754-1863 v Quaderni Giuliani di Stona, letnik IV, št. l (junij 1985), str.: 71-101.

3 Državni arhiv v Trstu, Libro maestro della Comune di Banne (št. 203), str. 654-655

4 Zgodovinski arhiv tržaške občine, X/8 1843-1852, mape 1062 in 1216

75


 

GEMEINDEBRUNNEN IN BANNE

Poleti leta I843 sta Matej in Rok Ban, predstavnika vasi, ki je tedaj štela komaj 26 družinskih poglavarjev, sklenila, da se obrneta na predstojnika mestnega okrožja Vittoria de Rina, ki naj občinsko upravo obvesti o problemu pitne vode pri Banih. De Rin je tedaj sklenil, da bo poslal Mestnemu magistratu formalno prošnjo, naj občina poveri nalogo Mestnemu gradbenemu nadzorništvu za izdelavo načrta za obnovitev starega in odsluŽenega gemeinderbrunnen (občinskega vodnjaka), ki je bil popolnoma neuporaben, saj je kamniti zid, zgrajen z majhnimi kamni nepravilnih oblik, puščal vodo. V omenjeni prošnji tudi piše, da občina z vodnjakom pri Banih doslej ni imela nobenih stroškov, zato vaščani (v osebi Mateja in Roka Bana) upajo, da bo njihova Želja vzeta v poštev.

lnclito Ímperial Regio Magistrato

Facendo notabile perdita d'acqua la vecchia clsterna che già da 49 annl esiste nella villa di Banne il sottoscritto Agente Comunale ricorre a quest'Inclito Maglstralo onde ordinare alla Civica Íspezione Edile il ristauro. Da quanto asserlscono i Delegati Comunali di Banne la detta cisterna non gravitò mai il Civico Erario d'un carantano, per cui hanno motivo a sperare che la loro domanda venghi presa in riflesso.

Guardiela 12 Agosto 1843 L'Agente Comunale de Rin

Tako se je začela dolga in težavna birokratska pot. Minilo je celih 9 let, preden je bil končno rešen problem občinskega vodnjaka pri Banih. Vzrok za takšno zavlačevanje gre pripisati predvsem dejstvu, da je bila tržaška občinska uprava preobremenjena s problemom vodovodne napeljave že v samem mestu Trstu, ki se je tedaj začel naglo razvijati. Velik del razpoložljivih sredstev so takoj vsrkale številne gradbene delavnice, ki so jih v tistem času odpirali v Trstu in na podeželju, saj so bile potrebne za gradnjo vodovodnega omreŽja.

Prebivalstvo Banov, ki je bilo eno najrevnejših na tržaškem ozemlju, saj je njegova ekonomija temeljila le na poljedelstvu in živinoreji, kar je zadostovalo le za golo preživljanje, je le s težavo opravljalo brezplačno delo po izmenah, imenovano rabota. Občinska uprava je namreč to delo zahtevala kot oddolžitev za gradnjo vodnjaka. Tem težavam so se pridružile še druge, ki niso bile le gospodarske narave. Nezanimanje občinske uprave za nekatere specifične probleme kraškega predmestja in prirojeno starodavno nezaupanje kmečkega sveta do mesta sta bila kriva za zavlačevanje pri gradnji vodnjaka.

AMBICIOZEN NAČRT

Najbolj zanimiva značilnost tega vodnjaka je nedvomno sistem zbiranja vode oziroma deževnice, saj ni bilo nobene talne ali podtalne vode. Deževnica je pritekala po širokem žlebu, ki je bil speljan po daljšem odseku strme kolovozne ceste za v Trst nad samim vodnjakom. Z drenažo take vrste pa količina vode ni bila vedno enaka, predvsem pa je vsebovala veliko zemeljskih in rastlinskih primesi. Vodnjak je bilo torej treba opremiti s posebnim zbiralnim sistemom, ki bi tudi v primeru močnih nalivov

76


 

lahko zadržal vodno silo, saj bi se v nasprotnem primeru dvignile usedline z dna zbiralnika in vodnjak več ur ne bi bil uporaben. Poleg tega pa je bilo potrebno sproti precejati umazanijo, ki se je nabirala med razmeroma dolgo potjo na površju. Za dosego tega dvojnega cilja je Cesarsko kraljevo vodstvo za javne gradnje, državni vladni urad, ki je skupaj z Mestnim gradbenim nadzorništvom (slednje je bilo v pristojnosti občine) v tistem času izdeloval načrte za javna dela, predlagalo ambiciozen in eleganten načrt za vodnjak, opremljen s posebnim sistemom za precejanje vode 5.

Uresničenje takšnega načrta pa je zahtevalo velika gmotna sredstva: I033 goldinarjev in 43 krajcarjev (1 krajcar je veljal približno I/60 goldinarja). Da bi zmanjšali stroške za gradnjo in pogosto vzdrževanje, ki bi ga potreboval načrtovani vodnjak, je Mestno gradbeno nadzorništvo predlagalo enostavnejši načrt. Slednji je predvideval sistem za dotek vode po površinskem kanalu, dolgem 9 klafter 6(približno

I7 m) in en sam zbiralnik za filtriranje. Zunanja oblika pa je ostala nespremenjena, torej takšna, kot jo je predvideval prvotni načrt s sorazmerno krožnim tlakom iz obdelanega laporja s premerom 4 klafter in 2 čevljev (to je skoraj 8 m).

GRADBENA TEHNIKA³

Sezidati nepropusten zbiralnik prav gotovo ni lahko delo, še posebno, če pomislimo na stopnjo tehnološkega razvoja sredi I9. stoletja. Improvizirati ni bilo mogoče tudi zato, ker je voda, ki naj bi dosegla povprečno količino 70 kubičnih metrov, morala biti vedno pitna. Zid je moral biti brezhiben. Izdelati ga je bilo treba - kot lahko preberemo v načrtu iz leta I844 - iz dobrega, lepo izklesanega kamna, ki se na notranji strani ne kruši. Vse to mora biti vzidano v enakomernih pasovih in z dobrim cementom, ki je sestavljen za dve tretjini iz posebnega peska za zidove vodnjakov, za eno tretjino pa iz apna. Špranje med kamni na zunanji strani (proti zemlji) je bilo treba sprotno zadelati in ko je bil ves zid dokončan, je bilo treba še urediti notranjost, vključno s tlakom na dnu. Treba ga je bilo zgladiti z istim cementom iz peska, ki je moral biti dobro presejan in dvakrat pološčen z milom. Da bi zagotovili največjo možno nepropustnost pa je bilo treba na koncu dati okoli zida in pod tlak plast ilovice, ki jo je bilo treba prečistiti, pregnesti in jo pred uporabo temeljito stlačiti v od 6 do 9 dunajskih palcev ( I palec je meril približno 6 cm) debeli plasti. Ploščina je torej bila 5.3'6" kubičnih klafter, ali, z današnjimi merami, približno 35,5 kubičnih metrov nepropustnega materiala. Za precejanje so uporabljali gramor, prlpeljan iz Soče. Prevoz pa je bil dražji kot sam material ( 8 goldinarjev je stal prevoz, 6 pa potrebna količina gramorja). Ustje Štirne je bilo izdelano iz enega samega kosa laporja. PriloŽnostni mojster kamnosek je izklesal številke I8-49 in stilizirano helebardo tržaške občine, ki dokazuje precej negotovo roko. V resnici pa ta datum ni točen, saj so se dela zaključila več kot eno leto kasneje.

5 Glej Karton št. I ; Zgodovinski arhiv tržaške občine pri mestni knjižnici, mapa 1062 (X/8 1846, fase. l l 195). Tloris in naris v formatu mm 345 X 225, risba v akvarelni tehniki: "Progetto di ricostruzione della vecchia Cistema presno la vitla di Banne", Cesarsko kraljevega vodstva za gradnje, Trst, 16. februar 1844. Podpis D.G. (morda zidarski mojster Degasperi Giovanni), z oznako direktorja Valentina Presanija, gradbeni pomočnik Antonio Juris in geometer Giuseppe Cipriani.

Opis načrta je podpisal direktor Presani, nahaja pa se v Državnem arhivu, Cesarsko kraljeva vlada, splošni akti, mapa 1657.

6 Ena dunajska klaftra meri 1,8966 m.

77


 

ZAPLETENA ZGODOVINA IN VISOKI STROŠKI

Če pogledamo dokumente, ki jih hrani Zgodovinski muzej tržaške občine, dobimo kmalu vtis, da je bila gradnja Štirne pri Banih dolga in zapletena. Zahtevala je zelo visoke stroške tako glede na vsoto, ki jo je morala plačati javna uprava za materiale in specializirano delovno silo, predvsem pa glede na delež, ki so ga pri tem imeli prebivalci vasi, saj so ročno zgradili velik vodohrani. K temu pa je treba dodati še, da prebivalci dolgo let niso imeli na razpolago vode niti za osnovne potrebe.

S preprostega vidika številk je gradnja štirne stala skupno 5I0 goldinarjev in 6 krajcarjev. Kot smo že povedali, je uprava krila stroške za materiale in specializirano delovno silo, vaščani pa so poskrbeli za prevoze in opravili težaško delo. Stroški, ki jih je bilo treba pokriti s prostovoljnim delom, so znašali 2I8 goldinarjev in 43 krajcarjev. Ker je bil v tistem času dan težaškega dela plačan približno 25 krajcarjev, je mogoče takoj izračunati, da je bilo za gradnjo štirne pri Badalučki potrebnih več kot 500 delovnih dni.

Razpis javne dražbe za
popravilo vodnjaka decembra
1845
(Archivio Storico del Comune
di Trieste, Biblioteca Civica)

78

Picture

 

KRONOLOŠKI PREGLED OBNOVITVE OBČINSKEGA VODNJAKA PRI BANIH

poletje 1843

Predstavnika Banov Rok in Matevž Ban opozorita predstojnika mestnega predela Vuardel-Kolonja Vittoria de Rina, da je stari občinski vodnjak pri Vidalučki potreben popravil, ker v njem ni več dovolj vode.

12. avgust 1843

Občinski poverjenik Vittorio de Rin se pismeno obrne na trŽaškega Mestnega magistrata, da bi dal Mestnemu gradbenemu nadzorništvu ukaz za obnovo vodnjaka pri Banih, ki je sedaj star že 49 let.

15. avgust 1843

Mestni magistrat Muzio Tommasini poveri nalogo Mestnemu gradbenemu nadzorništvu, naj poroča o tem problemu in naj izdela tehnični referat z izračunom stroškov za popravilo, ki bi jih morala kriti občinska uprava.

28. september 1843

Inženir Mestnega gradbenega nadzorništva Giacomo Ferrari sporoči, da je bil opravljen ogled na kraju. Izkazalo se je, da je stari vodnjak težko popraviti, ker je bil zgrajen s slabim gradivom. Inž. Ferrari zato predlaga, naj ga ponovno zgradijo, pri tem pa naj ohranijo samo zunanji zid. Stroški, ki bi jih morala kriti občinska blagajna za obnovitev, bi znašali 29I goldinarjev in 23 krajcarjev, za težaško delo in prevoz pa 2I8 goldinarjev in 43 goldinarjev.

7. oktober 1843

De Rin dobi nalog, naj se pogovori s prebivalci Banov o tem, ali se strinjajo, da bodo opravili raboto za zgoraj omenjeno vsoto, in naj nato v roku I4 dni poroča Mestnemu magistratu.

15. november 1843

De Rin potrdi, da so vaščani pripravljeni opravljati raboto brez razpisov dražbe.

22. november 1843

Mali svet soglasno sprejme odločitev za obnovitev občinskega vodnjaka. Istega dne Mestni magistrat seznani z odločitvijo Cesarsko kraljevi gubernij in prosi za odobritev.

79

Picture

 

28. november 1843

Cesarsko kraljevi gubernij poveri Cesarsko kraljevemu vodstvu za javne gradnje nalogo, naj prouči načrt, ki ga je izdelalo Mestno nadzorništvo za gradnje.

16. februar 1844

Vodja Cesarsko kraljevskega vodstva za javne gradnje inž. Valentino Presani posreduje poročilo Cesarsko kraljevemu guberniju. Slednji pa načrt neugodno oceni, ker predvideva nezadostno napravo za filtriranje, ki ne bi služila svojemu namenu. Voda bi tako pritekala v vodnjak umazana in polna vseh vrst žuželk. Zato Cesarsko kraljevemu guberniju predlaga drugačen načrt z elegantnim sistemom samofiltriranja, ki je bil tedaj prava novost. (Glej prilogo 1)

31. marec 1844

Cesarsko kraljevi gubernij poveri Mestnemu magistratu nalogo, naj sporoči Gradbenemu nadzorništvu, da mora do konca aprila pripraviti meritve in izračun (to pomeni seznam del, ki jih je treba napraviti oz. predračun) za obnovitev širine pri Banih.

10. junij 1844

Vlada zahteva poročilo o vodnjaku pri Banih.

20. junij 1844

Mestno gradbeno nadzorništvo (podpisana Ferrari in Bernardi) pripravi predračun in seznam potrebnih del. Stroški za uresničitev ambicioznega načrta, ki ga je izdelalo vodstvo za javne gradnje, bi se povišali na I033.34 goldinarjev. Nadzorništvo svetuje, naj poverijo gradnjo sposobnemu zidarskemu mojstru, ker v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bo delo dobro opravljeno.

6. julij 1844

Mestni magistrat izrazi mnenje, da je najbolje izvesti enostavnejši načrt, ki ga je predlagalo Mestno gradbeno nadzorništvo s predvidenimi stroški v višini 5I0.6 goldinarjev in prosi Cesarsko kraljevi gubernij, naj izda dovoljenje za gradnjo.

12. julij 1844

Vlada poveri Cesarsko kraljevemu vodstvu za javne gradnje nalogo, naj prouči tehnično delo Cesarsko kraljevega gradbenega nadzorništva.

22. julij 1844

Cesarsko kraljevo vodstvo za javne gradnje (podpisan Presani) pošlje svoj odgovor vladi in izrazi mnenje, da bi bilo med obema načrtoma najprimerneje izbrati tistega, ki ga je izdelalo samo vodstvo. Prvi načrt je namreč predvideval samo preprost zbiralnik neprečiščene deževnice. Premajhen filter bi kaj kmalu pustil vodi prost dotok in ji ne bi preprečil, da ne bi prinesla s seboj vse umazanije. Padec vode v vodnjak pa bi dvignil tudi usedline na dnu zbiralnika in tako voda ne bi bila nikoli čista.

31. avgust 1844

Po proučitvi vseh mnenj se gubernator odloči za načrt, ki ga je izdelalo Mestno gradbeno nadzorništvo s predvidenimi stroški v višini 5I0.6 goldinarjev.

80


 

  1. oktober 1844

Predstavnika vasi Matevž in Rok Ban in TrŽaška občina podpišejo sporazum. Vaščanom je tako poverjena naloga za obnovitev vodnjaka, ki naj bi potekala pod nadzorstvom Mestnega gradbenega nadzorništva. (Glej prilogo 2)

  1. oktober 1844

Mestni magistrat odobri sporazum, ki je bil sklenjen dan prej z zahtevo, naj Matevž in Rok Ban takoj začneta z deli in jih v predvidenem roku tudi zaključita. Obenem določi, da bo za kavcijo predloženih 30 goldinarjev na možne predujme.

12. avgust 1845

Inženir Mestnega gradbenega nadzorništva Giuseppe Sforzi sporoči Mestnemu magistratu, da kljub številnim opozorilom občinska poverjenika od Banov Matevž in Rok Ban še nista začela z deli za obnovitev vodnjaka, zato bi bilo treba ukrepati.

  1. avgust 1845

Občinski poverjenik de Rin sporoči Mestnemu magistratu, da se gradbena dela še niso začela, zato bi bilo primerno dati obnovitev vodnjaka v zakup na javni dražbi.

19. september 1845

Magistratni urad (s podpisom tajnika Antonia Pascotinija) poveri nalogo de Rinu, naj čimprej zahteva formalno odpoved občinskih poverjenikov od Banov.

28. september 1845

Občinska poverjenika prideta v urad občinskega poverjeništva na Opčinah in se uradno odrečeta nalogi, ki jima je bila zaupana.

11. oktober 1845

Občinski zastopnik de Rin izroči Mestnemu magistratu uradno odpoved poverjenikov.

18. oktober 1845

Mestno gradbeno nadzorništvo prejme prošnjo, naj Mestnemu magistratu izroči vso dokumentacijo, ki zadeva obnovitev vodnjaka pri Banih.

23. oktober 1845

Mestno gradbeno nadzorništvo (podpisan Sforzi) izroči vso dokumentacijo.

  1. oktober 1845

Magistratni urad obvesti o novih dogodkih Cesarsko kraljevo pokrajinsko vlado in prosi za dovoljenje, da bi razpisali javno dražbo.

10. november 1845

Vlada naroči, naj vnese v zapisnik odpovedi obeh vaščanov.

22. november 1845

Občinska poverjenika Matevža in Roka Bana pokličejo v Magistratni urad, da bi tam podpisala formalno odpoved. Vaščana izjavita, da sta pripravljena začeti z deli, če bosta za to prejela tedensko plačilo kot odtegljaj na dogovorjeno vsoto. (Glej prilogo 3)

81


 

  1. november 1845

Mestni magistrat Tommasini pošlje pokrajinski vladi protokol s prošnjo občinskih poverjenikov od Banov. V primeru, da vlada ne bi mogla ugoditi njuni prošnji, je opozoril, bo treba razpisati javno dražbo, čeprav bi Mestni magistrat rad pomagal vaščanom v revščini.

6. december 1845

Vlada odredi takojšen razpis javne licitacije za obnovitev vodnjaka.

19. december 1845

Mestni magistrat poveri ekspeditu nalogo, naj tiska, razobesi in objavi razpis za javno dražbo. (Št. I3I30)

8. januar 1846

V dvorani za dražbe v Trstu se ob II. uri začne javna dražba za obnovitev Štirne pri Banih. Nihče se ne prijavi. V dvorani sta prisotna Matevž in Rok Ban.

14. januar 1846

Drugo uradno obvestilo o javni dražbi. (Št. 346)

29. januar 1846

Tudi na drugi dražbi se ne prijavi nihče.

10. februar 1846

Tretji dražbeni oklic. (Št. I486)

  1. februar 1846 Tudi tretja dražba je brezuspešna.

18. april 1846

Mestni magistrat sporoči uradu Cesarsko kraljevega gubernija, da javne dražbe niso imele zaželenega odziva in da sta občinska poverjenika od Banov pripravljena začeti z deli, če bo vlada sprejela njuno prošnjo, izraženo v protokolu 22. novembra I845.

1. maj 1846

Vladni urad poveri Cesarsko kraljevemu vodstvu za javne gradnje nalogo, da prouči predlog vaščanov. Priloženi so uradni spisi.

29. julij 1846

Cesarsko kraljevo vodstvo za javne gradnje (podpisan Presani) sporoči, da se o tem ne more izreči, ker med priloženimi spisi manjka predračun in zato ni jasno, če se ponudba vaščanov nanaša na načrt, ki ga je izdelalo samo vodstvo ali pa na tisti, ki ga je predlagalo Mestno gradbeno nadzorništvo. Vodstvo zato vrne vso dokumentacijo.

  1. avgust 1846

Vladni urad ponovno izroči dokumentacijo magistratnemu uradu in zahteva, naj napiše tudi predračun.

82


 

  1. september 1846

Mestni magistrat pošlje ponovno dopise - tokrat s predračunom - Cesarsko kraljevemu guberniju s pojasnilom, da je predračun izostal pomotoma. Doda še, da ne bi smelo biti dvomov o načrtu, ker je bil že odobren z vladnim dekretom dne 3I. avgusta 1844 tisti načrt, ki ga je izdelal Mestni gradbeni urad.

14. september 1846

Vladni urad ponovno pošlje dokumentacijo Cesarsko kraljevemu vodstvu za javne gradnje, da jo prouči.

24. september 1846

Cesarsko kraljevo vodstvo za javne gradnje (podpis Presani) odgovori vladi, da nima drugih pripomb poleg tistih, ki jih je že napisalo v poročilih I6. februarja in 22. julija I844.

17. oktober 1846

Gubernator Stadion izda dovoljenje za obnovitev vodnjaka pri Banih, ki ga morajo
izvesti domačini ob upoštevanju pogojev, ki so bili določeni na dražbi, in s tedenskim
plačilom ter predujmi. Vse to pa ne sme presegati že določene vsote 29I.23 goldinarjev.

5. november 1846

Občinska poverjenika od Banov Matevž in Rok Ban prideta v magistratni urad, kjer ju seznanijo z vsebino vladnega odloka. Domačina izjavita, da bi bilo bolje popraviti starega kot pa zgraditi nov vodnjak. (Glej prilogo 4)

13. november 1846

Mestni magistrat ukaže Mestnemu gradbenemu nadzorništvu, naj izreče mnenje o predlogu, ki sta ga dala poverjenika od Banov.

31. december 1846

Inženir Mestnega gradbenega nadzorništva Sforzi izjavi, da je že leta I843 smatral za nujno, da se vodnjak nanovo zgradi, ne pa popravi starega. To velja toliko bolj po treh letih, zato nima nobenega smisla opraviti popravila na tak način, kot predlagata poverjenika. Potemtakem ni druge rešitve kot počakati do trenutka, ko bo občinski vodnjak dokončan, je napisal Sforzi, ali pa, glede na kritičen položaj vaščanov, na drugačen način dobiti 2I8.43 goldinarjev za ročno delo in prevoz.

  1. februar 1847

Mestni magistrat pošlje pismo občinskemu poverjeniku Vittoriu de Rinu, v katerem ga sprašuje, ali vsebuje drugi vodnjak pri Banih dovolj vode, da bi lahko zadoščal potrebam v primeru suše.

3. marec 1847

De Rin odgovori, da obstoječi vodnjak ne zadošča in prosi Mestni magistrat, naj dodeli sredstva za obnovitev stare Štirne, da ne bi prebivalci Banov poleg lakote, ki so jo trpeli minulo zimo, morali poleti trpeti še žejo.

8. julij 1847

Ko je Mestni magistrat prebral poročilo de Rina, se je prepričal, da ne preostane
drugega kot prenoviti vodnjak na stroške občine. Izrazil je mnenje, da ho treba

83


 

predvideno vsoto 2I8.43 goldinarjev povečati še za približno sto goldinarjev. Magistratni urad (odbornik Giusto Conti) poveri nalogo de Rinu, da skliče vaščane, jih obvesti o zadnjih novostih in vpraša za mnenje.

21. avgust 1847

De Rin sporoči, da je povprašal prebivalce Banov za mnenje. Vsi so obljubili, da bodo sodelovali pri gradnji vodnjaka, če bo občina dodelila I00 goldinarjev več.

11. oktober 1847

Ker so se povišali stroški za gradnjo, dobi gospodarski poročevalec Cav. Ferdinando de Maffei (ki je prevzel mesto Giusta Contija) nalogo, da zadevo predloži občinskemu svetu. (Glej prilogo 5)

24. november 1847

Občinski odbornik de Maffei predlaga povišanje stroškov za 100 goldinarjev Malemu svetu. Svet odobri predlog soglasno. (Glej prilogo 6)

  1. november 1847

Magistratni urad zaprosi Cesarsko kraljevi gubernij za pooblastilo, da lahko začne z deli.

8. januar 1848

Gubernator dodeli prispevek v višini 39I.23 goldinarjev za obnovitev vodnjaka.

20. januar 1848

Mestno gradbeno nadzorništvo dobi nalogo za nadzor nad deli. Magistratni urad (s podpisom Maffeia) piše de Rinu, da lahko domačini začnejo z deli, vendar se morajo pri tem strogo držati navodil, potreb in načrta, ki si ga bodo lahko v vsakem trenutku ogledali v Uradu za gradnje.

  1. maj 1848

Inženir Mestnega gradbenega nadzorništva Sforzi obvesti Mestni magistrat, da so pri Banih izvedli že precej obnovitvenih del. Zahteva torej, da jim plačajo prvi obrok, I30.28 goldinarjev, od te vsote pa naj pridržijo I3 goldinarjev kot kavcijo.

8. junij 1848

Datum odredbe za izplačilo prvega obroka Matevžu in Roku Banu.

24. junij 1848

Urad za gradnje predlaga izplačilo drugega obroka (I30.28 goldinarjev manj I3 goldinarjev za kavcijo).

20. julija 1848

Določeno izplačilo drugega obroka.

1849

Ta letnica je vklesana na kamnitem obodu vodnjaka. Uradni spisi se s tem tudi
zaključujejo (odstranjeni so bili dokumenti št. I285, 72I3, 7959 iz I. I849 in 1I06 iz I.
I850). Iz kasnejših listin je razvidno, da v resnici ni šlo vse gladko, saj so se kmalu

84


 

zatem dela prekinila. 8. februarja 1848 je inž. Sforzi opozoril na to Mestni magistrat, slednji pa je I4. marca I849 spet zahteval, naj se dela nadaljujejo.

30. januar 1850

Dela so v glavnem zaključena. Treba je le še izdelati zunanji del vodnjaka in kanal s filtrom za vodo. Mestno gradbeno nadzorništvo sporoči Mestnemu magistratu, da se vaščani za to ne zanimajo, čeprav so bili že večkrat opozorjeni. Osrednja agencija za teritorij dobi nalogo, naj ukrepa, da bo dogovor spoštovan.

24. april 1850

Osrednja agencija za teritorij (podpis Francesco Porenta) sporoči Mestnemu magistratu, da je kljub posegu agencije že poteklo trideset dni, a se dela kljub temu še niso končala. Sv tuje torej, naj uvede prisilne ukrepe. Magistrat odloči drugače.

12. avgust 1850

Inženir Mestnega gradbenega nadzorništva Sforzi podpiše pohvalni dokument, iz katerega izhaja, da so obnovitvena dela vodnjaka pri Banih zaključena. (Glej prilogo 7)

18. avgust 1851

Inž. Sforzi sporoči Magistratu, da je že minilo eno leto garancije in da je ves ta čas Štirna pri Banih ostala nepropustna, zato se lahko Matevžu in Roku Banu vrne kavcija 39 goldinarjev. Ta predlog je inž. Sforzi še enkrat izrekel I. junija I852.

85

Picture

 

Načrt za obnovo starega vodnjaka pri Banih, ki ga je I. 1844 izdela() Cesarsko kraljevo vodstvo za javne gradnje (Archivio Storico del Comune di Trieste, Biblioteca Civica)

86

Picture
Picture

 

PRILOGE

1   Načrt in opis projekta 1844

Št.2984

Nel progetto per la ricostruzione della Cisterna nel villaggio di Banne, in questo territorio, abbassato per la revisione tecnica, col venerato rescritto 28. Novembre a.s. N° 28808, dell'Eccelso I. R. Governo, e proposto un piccolo inconcludente filtratore, che per certo non produrrebbe il voluto effetto, e l'acqua entrerebbe impura nelle cisterna, e con essa degli insetti immondi.

Secondo questa l'acqua entrante pel canale portatore a-a cadrebbe nel sito b. nel quale rimarrebbero le partl galleggianti, e vi decubiterrebbero le parti piti pesanti. L'acqua passando pel foro c. salirebbe il piano d., poi proseguirebbe in giro per la cisterna nel sito e-e sino ove posta la sabbia, giungendo a quel punto quasi in stato di quiete.

Si filtrerebbe indi per la sabbia f., discenderebbe il piano inclinato g., traverserebbe i fori h-h, e giunta nella camera i. dovutamente depurata, passerebbe per i fori 1. nel pozzetto m. ove s'attingerebbe l'acqua.

Al suolo superiore, ossia a livello del selciato d'intorno alla vera della clsterna si collocherebbero le 3. boccaporte n. o. p., servienti per nettare a piacere la cisterna.

Con siffatte disposizloni l'acqua si depurerebbe di parti terrogene, e si renderebbe potabile.

La spesa di costruzione si potrebbe aumentare di poco.

Se l'Eccelso I. R. Governo troverà di convenienza il progetto di quest'Uffizio, potrle incaricare I'I R. Magistrato di far riformare l'operato, secondo i dissegni nuovi, a qual fine si rivertono rispettivamente le relative carte, ottenute col sullodato venerato incarico.

Dall' I. R. Direzione delle pubbliche Costruzioni Trieste 16 febbraio 1844

Presani

2 (na kolkovamen papirju za 30 krajcerjev)   

Trieste 4 ottobre 1844

dell'I.. R. Magistrato Politico Economico

Visto il governativo decreto 31 agosto a.c. N. 18679 furono invitati i delegati comunali di Banne Matteo Bann quemdam Giovanni e Rocco Bann quemdam Matteo ai quali fu preleno lo Scandaglio e le condizioni nonchè ispiegato il Piano per la ricostruzione della Cisterna in Banne i quali documenti formano parte integrante del presente atto d'accordo, ed i delegati suddetti a nome di tutti i loro convillici si assumono di eseguire quest'opera dietro lo Scandaglio Condizioni e Piano suddetto, verso il compenso delle spese per materiali e lovori d'arte con fiorini duecento novantauno carantani 23, e si obbligano di prestare in natura la manualità e carriaggi calcolati nella somma di fiorini 218.43.

87

Picture
Picture

 

A motivo però della presente stagione delle vendemie ed altri Javori di campagna pregano una prolungazione adattata del tempo accordato pel riffinimento di questo lavoro.

(križ) Matteo Bann qm. Giovanni

(križ) Rocco Bann qm. Mattio

Vittorio de Rin Agente Comunale

Stringari addetto Magistratuale

N.8476

Visto, ed approvato in forza di governativo decreto 31 agosto .. N.19679. - Dall' I. R. Magistrato politico economico

Trieste li 5 ottobre 1844.

Tommasini

3   (na kolkovanem papirju za 10 krajcerjev)

Trieste li 22 novembre 1845 Nell' Ulici° Magistratuale

Visto l' ossequiato attergato governativo 10 corrente N. 26907, e poichè la rinuncia dei delegati comunali di Banne alla ricostruzione della cisterna della villa non fu data per iscritto, che quindi l'Eccelso Dicastero provinciale non era in grado di conoscerne le ragioni, chiamati comparvero i medesimi nelle persone di Matteo e Rocco Bann ed analogamente lnterpellati risposero:

Non già che non vogliamo eseguire il lavoro assuntoci, ma egli e meramente impossibile d'eseguirlo per le seguenti circostanze di fatto, che ad ogni inchiesta siamo pronti aprovare. Dobbiamo premettere che oltre al possidente Andrea Dr. Bidlschini, 33 sono i numeri delle case e quindi degli abltanti chiamati a prestarsi all'opera dando le necessarle manualità e cariaggi, che sorpassano le 500 giornate. Con tutta la buona volom& ed ln vista della necessità dell'opera nissuno si opporrebbe a prestare le robote; siccome però in tutta la nostra villa non esiste ne un bue nè un carro, devono prendersi a nolo gli occorrenti carri, siccome anche devonsi prendersi al lavoro operaj dell'arte per eseguire i lavori, che sono veramente dell'arte. Tanto ai carradori, che a questi operaj devonsi di settlmana in settimana pagare le loro mercedi, nè essi vogliono attendere fino al momento dell'incasso delle rispettlve rate, ma questo pagamento non può essere da noi effettuato per mancanza di denaro; indugiammo col lavoro appunto perche credevammo, che la raccolta di quest'anno ci pordi in grado di poter disporre di qualche importo, dacchè però non e il caso giacche un solo degli abitanti predetti ha raccolto 25 orne di vino mentre nissuno degli altrl ne ebbe piti di otto, la quale quantità viene da ognuno tenuta per uso di casa senza poterne smerciare la benchè minima parte; altre risorse non abblamo.

Nol saremmo ben contenti di esegulre per propria cura il lavoro, bene conoscendo che più solido e pii di durata, andando del nostro interesse, ma ci manta il danaro, e qualora l'Inclito Magistrato volesse anticipare qualche importo, o pagare di settlmana in settimana le spese occorse in diffalco del prezzo accordato, siamo pronti a dare immediatamente mano al lavoro.

(križ) Matteo Bann
(križ) Rocco Bann
Consegnato e chiuso il protocollo previa conferma
Conti Marusshig

88


 

4   (na navadnem papirju)

Trieste 5 novembre 1846

Nell'Ufficlo dell' I. R. Magistrato pol.econ.

Visto il decreto governativo 17 ottobre 1846 N. 22557 cltatl comparvero i delegati di Banne Matteo e Rocco Bann esposero:

Che nel presente anno la miseria molto grande nella villa; che non vi eslste verun carro nè bue in tutta la villa; che il numero di possidenti di casa e molto meschino non essendovene che 30 fra i quali dovrebbero essere divise le robotte; che le robotte sono calcolate in un numero molto forte per essi miseri abitanti, e che anche con tutte quelle robotte il lavoro non verrebbe compiuto ed incitano quindi che l'Inclito

R. Maglstrato volesse accordare ai medesimi di eseguire soltanto i necessari lavori di rlparazione alla detta cisterna, di riparare cioè l'esistenti screpolature per dove si perde l'acqua ritenendo essi che questo lavoro si eseguirebbe con molto mlnore spesa e che si conseguirebbe pure lo scopo, il quale lavoro essi delegati poi volentieri si assumerebbero di eseguire.

(križ) Matteo Bann
(križ) Rocco Bann
Rassegnato e chiuso previa confenna
Amigoni

5   Relazlone dell'Assessore Magistratuale Cav. de Maffei

In Consiglio Minore

li 24 novembre 1847

Già nell'anno 1844 accordava l'inclito I. R. Governo con rispettato suo decreto 31 agosto N.18679 la rlcostruzione della cisterna in Banne autorizzando questo Magistrato alla spesa di fiorini 291.23 per gli occorenti materiali e lavori dl professionistl e mettendo a carico degli abitanti di Banne le manualità e i carri, valutati a fiorini 218.43. Questo lavoro col consenso governativo fu appoggiato cogli stessi comunisti di Banne coll'acchluso P.V. accordo 4 ottobre 1844 N.8476. L'Ufficio edile col rapporto 12 agosto dell'anno successivo N.1138 e !'Agente Comunale col suo del di 30 stesso mese N.33 insinuarono, che quei villici non avevano dato ancora mano all'opera e proposero di appaltare quel lavoro in via d'una pubbllca asta. Nel di 31 ottobre successivo al N.10929 fu richiesta autorizzazione all' Ín. Governo, che giunse col superiore decreto 6 dicembre stesso anno N.28948 per deliberare in via di pubbllca asta quel lavoro. A tre incanti non si presentò alcun offerente, ma ritornarono in campo i deputati di Banne proponendo di nuovo di assumersi essi quell'impresa purchè il Magistrato anticipi loro del denaro o paghi settimanalmente le spese occorse in diffalco del prezzo stabilito, e facevano conoscere, che quell'impresa riusciva loro assai gravosa a motivo, che necessitavano molte giornate di robotte da ripartirsi sopra soli 30 numeri circa, e che di più non avendovi un carro o un bue in tutta Banne dovevano provvederli pel lavoro pagandoli separatamente. Fattosi conoscere con rapporto 18 aprile 1846 N. 3961 questo stato di cose all' Ín. Governo, emanò ll superiore decreto 17 ottobre 1846 N.22557 con cui si accettava la proposizione di quei villici fattili comparire nel di 5 novembre 1846 per stipulare seco loro il rispettivo atto d'accordo, dichiararono a P.V. % che attesta la miseria di tutta la villa di Banne;

89


 

l'assoluta deficenza di carri e di bovi, e il peso sproporzionato alle loro forze delle occorrenti robotte non potevano assumersi quell'impresa, e supplicavano di far loro esegulre soltanto alcuni lavori necessarj di riparazione alla detta cisterna, cioè di otturare le crepolature per le quall si sperdeva l'acqua. Sentito su questa domanda

edile sl ebbe col rapporto 31 dicembre 1846 N. 2102 il prarere tecnico, che quelle riparazioni speciall non sarebbero in nissun caso consigliabili perchè riuscirebbero di alcun effetto. Da questo rapporto fu spedito il decreto 10 febbraio 1847 N.191 all'Agente Comunale de Rin per sentire se l'altra cisterna eslstente nella villa di Banne contenesse sufficlente quantità di acqua per far fronte ai blsogni della villa nei casi di siccità. La sua risposta contenuta nel rapporto 3 marzo 1847 N.25, sl era negatlva e pregava in fine pure egli per la ricostruzione di quella cisterna, acciochè oltre la fame nell'inverno i villici di Banne non abbiano a soffrire anche la sete nell'estate. L'evasione di questo rapporto segui il di 8 lugllo al N.2190, con cui si domandava, se diminuendo le manualità e carri di cento fiorini, riducendole perciò a soli fiorinl 118.43 ed aumentando invece questo importo sui lavori d'arte portandolo da 291.23 a fiorini 391.23, credeva che quel lavoro potesse essere assunto dai villicl di Banne, si ebbe il riscontro nel rapporto 21 agosto N. 37, da cui risultava, che quel villicl a tale condizione sarebbero pronti ad esegure l'opera.

Ín vista, che gli abitanti di Banne sono realmente fra i piti poveri del territorio; che di fatto non possiedono ne carri ne bovi per eseguire i carriagi occorrenti e che per conseguenza devono prenderli a nolo e pagarli per l'occorenza del lavoro della clsterna; ed infine in rifiesso, che per una povera villa come è quella di Banne, la quale in oggi non arriva a 30 numeri, le robotte di fiorini 218.43, ripartite importerebbero fiorini 7.17 per ogni numero locale sarebbe peso veramente superiore alle loro forze, il Magistrato propose l'aumento succitato di 100 fiorini.

Maffei

6    (kopija na kolkovanem papirju za 6 krajcerjev)

Processo verbale di Seduta tenutasi addi 24 Novembre 1847 dall'I. R. Magistrato p.e. in Consigllo Municipale Mlnore

Presenti

Sig. Muzio Tommasini i. r. Consigliere di Governo e Preslde

Magistraturale

Assesori Maglstraturali

Sig. Carlo Gollob

Sig. Bartolomeo Semak

Sig. T. Cav. de Maffei

L'Ass. Giusto Conti impedito per indisposizione

Consiglieri Municipali

Sig. Giov. Dr. de Baseggio

Sig. Matteo Coen Sig. P. Dr. Kandler Sig. C. Millanich Slg. A. I. Parente Sig. Giov. C. Dr. Plahner

Sig. G. B. Landrini