Na Padričah je bilo 4 ali 5 mlekaric, ki so nosile mleko s plenjerjem dol po Drašči. Družine so se imenovale: Zvenkove, Stanjeve, Škabčeve, Bikčeve in S Kota. Vsaka družina, ki je imela nekaj krav, je nesla mleko v Trst, tudi samo po en vrč na glavi. Padriške mlekarice so vstajale ob štirih, pomolzle, skuhale kavo in šle od doma ob šestih in pol ali prej.
Družina Milana Grgiča je imela največ mleka in je prodajala s konjem in vozom, potem tudi z oslom. Ce je bil na vozu prostor, so oni peljali en vrč od drugih mlekaric do "Kukca" pri gostilni Dodič. Njegova družina je imela 6 krav. Ko se je Milan vrnil iz šole, je moral "gnat past". Nekega dne so mu krave zglodale knjige in je šel v šolo brez njih.
Nekoč je dedek Matija pasel krave pri Suhem kalu. Prišel je domov in rekel: "Krav ni več!" Sin ga je vprašal:" Pej, kam si jih dal?" " Ne vem" je odgovoril. Vsi so jih iskali po padriški gmajni, dokler niso prišli v Lonjer. V vasi so vprašali, če so videli, kakšno kravo. Tedaj so živali prepoznale glas in so zamukale. Neka gospodinja jih je dala v hlev in tudi pomolzla. Od takrat niso dedku Matiji dovolili več pasti. Tudi Milanovi starši so nosili mleko v Trst s konjem in vozom. Oče se je imenoval Miha, mati pa Marija Zagar (oba sta se rodila leta 1888). Mati Marička je mlekarila 35 let, od leta 1919 do leta 1954. Miha in Marija sta do leta 1924 šla s plenjerjem, potem pa z vozom. Šli so na Hudo leto na Novo cesto na kamnolom ali "Kavo lonjersko" do Kamnoloma Faccanoni in do delavskih hiš. Tam so razdelili ali "raznesli" mleko in šli dol po Školjetu.
Leta 1929 je imel Milan 8 let. Moral je paziti na konja, medtem ko so starši razdeljevali mleko. Nekega dne je prišla občinska straža in ga vprašala, kaj dela. Ko se je oče vrnil, mu je straža rekla:"Micel, niente da fare, tuo fio xe tropo giovane. No devi far guardia al čaval." (Miče, ne bo nič, tvoj sin je še premlad. Ne sme paziti na konja). Od takrat ni smel več čakati na cesti. Potem so na Ul.Cologna dali konja v hlev in vzeli voz. Po treh tednih ni bilo več prostora niti v hlevu, zato so jih zapodili. Ko je Milan hodil v šolo, ni mogel varovati konja, zato so poklicali nekega moža, ki je za dve uri pazil na konja. Milan je pazil samo ob nedeljah.
Gospod Milan je vsak dan moral nositi mleko. Hlev so imeli na Akvedotu (danes Drevored 20. septembra). V vsaki roki je nosil 5 litrov. S sabo je imel mero in šel peš do Ul. Ruggero Manna, kjer je osnovna šola. Tam je nosil mleko v 6. nadstropje.
V poletnem času je Milan pomagal očetu vsak dan. Takrat je šel v Trst z oslom in vozom. Ko je nekega dne Milan zabremzal, je šel kamen pod kolo. Voz se je prevrnil in razlilo se je 120 litrov mleka. Oče je malo prej pravil, da bodo tisti dan šli kmalu domov. In res je bilo tako. Milan in starši so prodajali mleko na Ul.Kandler, Ul.dei Cunicoli in po Akvedotu. Tam so dobili nov hlev za konja. Od tam so šli peš po Ul.Bonomo in Stopnišču Monticello. Za malico ali "marendo" so si kupili 20 "čentežimov" dobrega kruha in potem so se vračali domov ob 12.30.
 |
Voz se je prevrnil. Narisal Peter Carli. |
Ko je Milan nosil mleko gor po Ul.Bonomo, mu je neka ženska rekla, da je njegovo mleko slabo, in da ga je naznanila nazdorniški službi. Ta ga je poklicala na kontrolo v Ljudski vrt, kjer so mu izmerili mleko. Ko so prinesli mleko, ni bilo v njem nič vode. Komisar mu je rekel, da je gospa prav "stupida" (neumna), ker je bilo mleko dobro. Rekel je, da bo morala gospa plačati za vse tisto, kar je rekla. Od takrat ji Milan ni hotel več prodajati mleka.Krave niso bile nikoli bolne. Ce krava ni dajala mleka, je pomenilo, da je bolna. Ce je bila krava bolna, so poklicali živinozdravnika. V vseh teh letih je bila samo ena Milanova krava bolna. Med vojno so tudi mlekarili. Mati Marija je prinesla iz Trsta kaj živeža. Mihec je delal doma in Milan je bil proč.
Milan se je vračal domov. Pri Menuši je skočil dol z voza, ker je konj začel skakati. Prevrnil je voz , vse vrče in hitel naprej. Ustavili so ga delavci na cesti. Potem ga je Milan "ušlatal" z bičem in ga ukrotil. Ce bi ne skočil z voza, bi se gotovo ubil. Ce so konji utrujeni, postanejo divji in nevarni. Potem so konja prodali in kupili osla. Osel je bil bolj trpežen.
Tudi Milanova žena Marija Počkar je mlekarila. Začela je leta 1953, ker tašča ni mogla več mlekariti. Imela je 4 vrče po 13 litrov, skupno 52 litrov. Najprej je šla z osličkom. Osliček je nosil bisago ali "besago". Šla je k Sv.Ivanu mimo kamnoloma Faccanoni do Jakliča. Tam okrog je imela nekaj odjemalcev. Pri gostilni od Lenardona je imela na eni in drugi strani ceste druge odjemalce. Privezala je oslička in razdajala mleko. Potem je šla do Jakliča, na koncu Ul.Damiano Chiesa, kjer je na križišču še danes trgovina. Tudi tam je privezala oslička, vzela vrč in začela razdajati svojim ljudem. Potem je nadaljevala pot do gostilne Suban, kjer je prodala vsak dan 5 litrov mleka. Gospodinja se bila vedno zelo zadovoljna z mlekom in je dolga leta jemala njeno mleko. Prej je njej nosila Marička Zvenkotova, od Rafkota. Pot je nadaljevala proti Borštiču. Tudi tam je imela nekaj strank in končala je na Lonjerski cesti. Zadnja leta, ko je bila ze malo utrujena, ko se je vračala iz Trsta gor po Drašči in po Razklanem hribu, se je prijela za vrv in osel jo je vlekel po rebri.
Pri Sv.Ivanu je osel imel polne vrče mleka. Na lepem se je spodrsnil in je padel skupaj z vrči mleka. Dobro, da so pritekli štirje moški srednjih let, ki so prijeli osla in ga dvignili. Mleko se ni razlilo in vrči se niso razbili. Dva vrča sta bila še polna, eden je bil že prazen. Takrat ji je bilo zelo nerodno in dobro, da se ljudje na cesti niso smejali. To ne bo nikoli pozabila, tudi če bi živela petsto let. Potem je hodila z avtobusom. Takrat so avtobusi imeli spodaj poseben prtljaznik ali "kasuon", kamor so mlekarice zložile vse vrče. Ona je imela dva vrča po 15 litrov. Peljala se je do Dodiča. Tam je izstopala in hodila dol po stopničkah proti Sv.Ivanu. Pri železniškem mostu je imela nekaj strank. Ce ni imela dovolj mleka, je morala en dan prej obvestiti svoje odjemalce. Stranke so bili Slovenci in Italijani. Od Subana gor do Borštiča so bili sami Slovenci. Vračala se je po isti poti. Avtobus je čakala na glavni cesti. Ce je bila pozna, jo je šofer počakal. En liter mleka je stal 40 "čentežimov". Vsi niso plačali. Neka gospa je pred njo jokala in rekla, da nima denarja. Gospa Marija ji je rekla, da ni lepo, da ji to pove, potem ko ji je en mesec nosila mleko. Še danes ji ni plačala tistega mleka.
Nekega dne, ko je bilo slabo vreme, ni bilo na cesti ne Bazovke, ne Gropajke, ne nobene. Po cesti je bilo vse en led. Pri Paporju, blizu Lenardona, je pot zelo strma. Marija je počepnila in se počasi spustila proti Sv.Ivanu z vrči v rokah , da še danes ne ve kako.Mlekarila do leta 1967, to je 13 let. To je dosti, ker je bilo to težavno. Mleko je morala oddati vsak dan. Ce ni imelo 31 stopinj maščobe, je dobila "multo". Nekoč ni imela zadosti mleka in ga je kupila od neke družine. Morala je plačati kazen, ker je bilo mleko brez maščobe ali "pobrano". Prodajati mleko ni bilo prav lepo, ker si morala zvoniti, trkati po vratih, se prikloniti, pozdraviti, se zahvaliti, prositi in biti vedno nasmejana. To je bilo zanjo najslabše.
Gospa Silvestra Žagar je imela 3 krave in telička. Njeno hišno ime je Kptanova. Mleko je prodajala 16 let, potem je prekinila za nekaj časa in nato zopet začela prodajati. Pozimi je vstajala ob 6. uri in se vrnila ob 3. popoldne. Tudi ona je šla peš po Drašči do cerkve pri Sv.Ivanu. Vsi so jo poznali pri Sv.Ivanu, zato jo je tudi sprevodnik tramvaja počakal. Pri Sv.Ivanu je bila kontrola, ker je prihajal vlak iz Štanjela.Tudi od tam so nosili mleko v Trst. Mleko je moralo imeti toliko stopinj, če ne so dobili globo.Komisarji so Silvestro poznali, zato so rekli: "Se te me vedi, nascondite, perche' se no te dovro' dar la multa."(Če me zagledaš, skrij se, drugače ti bom moral dati kazen). Nesla je mleko skoraj po čelem mestu: šla je na Ul.Udine, vzela tramvaj in šla do Ul.Giulia, Ul.Rossetti, Ul.Canova, Ul.Piccardi do Trga Perugino. Potem je šla k Sv.Jakobu na Ul.Scuole nuove (danes Ul.Frausin), Ul.Bramante, Ul.Sandrinelli, Ul.Mazzini, Ul.Torrebianca in Ul.Boccaccio do številke 29. Tam ni smela nesti vrčev v dvigalo. Ker je morala nesti mleko v 6. nadstropje, je včasih potiho stekla v dvigalo, da je ne bi vratarica ali "portinaia" videla. Tudi njena mati je bila mlekarica. Ona je nosila s plenjerjem, ker niso imeli denarja, da bi kupili oslička. Ko so zaslužili malo več, so ga kupili. Do Sv.Ivana je šla z osličkom. Ko je raznesla mleko, je dala oslička drugi mlekarici, da je lahko šla služit kot hišna pomočnica pri družinah, samo da je zaslužila nekaj več. Gospa Silvestra je prodajala mleko do leta 1960. Na teden je prejela 2000 lir. En liter mleka je stal 100 lir. Padričarske mlekarice so se srečevale pri Sv.Ivanu. Z Gropajskimi mlekaricami so šle dol po Drašči. Ce niso imele dovoj mleka, so si ga medseboj posojale.
Ko je bilo Novo leto, je šla vsa mladina v Sežano. Ko je Silvestra prišla domov ob peti uri, jo je mati že čakala z vrči v rokah, da jo pošlje v Trst prodajat mleko. Ona je bila zelo žalostna. V mestu ni bilo nobenega, vsi so spali. Morala je večkrat trkati in zvoniti, zato da so ji odprli.
Pozimi, ko je močno snežilo in je pihala burja, je neka odjemalka prišla iz hiše in jo vprašala: "Ma cossa proprio niente no te ga a casa, che con questo tempo te devi vender late?" (Ali nimaš prav ničesar doma, da moraš s takim vremenom prodajati mleko?)
Nekega dne je gospa Silvestra šla v hišo na ulici Giulia 12. Po stopnicah se je spotaknila in polila vso mleko. Potem jo je bilo sram, da bi jo videla vratarica, zato je takoj stekla proč.